TULSADOOM – Storms Of The Netherworld
(Nihilistic Empire, 2015)
Kako se da oceniti, da ima nek bend, album, neko sporočilo dejansko potencial postati več kot samo še eno zvočno mašilo ali le ena dodatna kaplja v morju »posebnega« in »neponovljivega«? Včasih je dovolj le en sam obrat, en sam takt in že se lahko najdete na potanji ekstremnega užitka, spet drugič je to potanja mučenja in trpljenja. Vesel sem, da tokrat po prvem občutku v črevesju napovem, da so avstrijski možje pod imenom Tulsadoom bend, ki ga velja pomniti in mu dati več kot le par sekund za dokazovanje. Pravzaprav je temu botroval občutek, da se v celoti skriva veliko več kot epsko poseganje po barbarski surovosti Conana, saj so iz zvočnikov namesto pričakovane epske bojne poze zadoneli zvoki Entombed na Mötörheadovski fuck-you-all esenci.
Bend po osmih letih obstoja stavi na umazani death’n’roll za vse solde, tri leta po plošči Barbarian Steel pa se bend lahko pohvali z obsežno kilometrino, bolj kot kopico epsko zvenečih imen pa velja kot referenco poudariti dejstvo, da so Tulsadoom bend, ki ne mara ponujati mlačne vode. Razbeljeni splet usnja, umazanije, dobre glasbene kemije ter skladb brez mašil in hlinjenja orgazmov. Storms Of The Netherworld je umazani briljant, ki vas pretresa me dvsemi enajstimi skladbami. Virgin Penetrator na eni kitari, Skullcrusher Volkov na neusmiljeni drugi kitari, vmes pa Rick Thunder na domiselno začinjenem basu, Doktharr Radiovodnik za bojnimi bobni in King Totolva na krvavo raskavem vokalu so garant, da je teater bizarnosti prisoten, a je v celoti slišanega moč izluščiti malo oziroma nič razlogov za posmeh. Storms Of Netherworld se po stopnjevanem intru prekleto poudarjenega in sočnega basa stopnjuje v maniri Volverin Bluesa ali plošče Clandestine, vendar na itinerariju bakrene dobe ter barbarske klavnice. Lirika je neusmiljena, prijetno raskava, barbarizmi pa zazvenijo prav sladko spevno, polno in adrenalinsko. Bend deluje ves čas na polnih obratih, se pa namesto grlenega pretiravanja tako v celoti kot na posameznih skladbah čuti veliko dinamike. Surovo in neposredno, direktno, izzivalno osebno se vse samo nadgrajuje. Thrasherski Skulls pritisne obrate v sfere rdečega pregrevanja, lepo klesana produkcija pa prinaša v ušesa uravnotežene salve organskega metala, ki suva globoko in neusmiljeno. Suspenz s skladbo Nigtwind je zgolj trenuten, saj se po zaklinjanju začne precej bolj direkten NWOBHM udar, a brez nežno žgolečih tenorjev. Tokrat so v mošnjah kromirana jajca, ki ejakulirajo umazani garažni death’n’roll. Riders Of Doom grmi in puhti od prefinjenih obratov tempa, vnovično snubljenje bolj senzibilnih z introm Shadows Over Lemuria pa dokazuje, da ima bend surovosti navkljub ušesa vedno na pravem mestu in da jim melodičnost ni tuja. Tyrantfall z basom in postopnimi vstopi bobnov ter kitar upravičeno razveseli vse ljubitelje thrasha s hrbtenico, Stormride vnese v celoto več spevnih epskih kitar in salv preigravanja, vtihotapljeni interlude skladbe Dustlands stavi spet malce več na teatraliko ambientalne zloveščosti minimalnega hrupa, iz katerega po pričakovanju grmeče bruhne The Coal Of Blue Fire, Subraion Xan nato rajca z basom in bobni, Final Cataclysm pa dokončno nabije na kol vse tiste, ki so plošči napovedovali kaj drugega kot dostojno uvrstitev v nadaljni krog za obračun z vsesvetno konkurenco.
Ni vse popolno in nihče ni pričakoval, da bi moral barbarski rock’n’roll kakorkoli biti lepo glajen in galanten. Tulsadoom so bend s potenco in potencialom, saj ne prodajajo lažnih iluzij nadsvetnosti, temveč raje zarijejo svoja žezla globoko v nedrje fizičnega, telesnega, neposredno izpostavljenega telesa. So prvinski borci za staro slavo, za smešno zvenečimi imeni Vikingov, ki to nikoli niso bili pa se plete zgodba o bendu, ki je že zdaj označljiv kot bend s težo, vsebino in galantnostjo ter močjo bendov, ki so v preteklosti kovali pot metalu z esenco. Na ta barbarski zemljevid perfektnega se po novem upravičeno vpisuje tudi Dunaj s svojimi barbari, ki slišijo na ime Tulsa Doom!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
