TOSELAND: “Renegade”
(Metalville, 2015)
Se spomnite poznih osemdesetih ali začetka devetdesetih, ko ste prvič slišali udarne podtone zasedb Extreme, se prvič predali umazanemu rocku nevarnih Mötley Crüe, morda prvič privil bolj umazane stihe Aerosmithov ter izgubljali glas ter sluh ob kitarski dominaciji dobro našpičenih virtuozov s prsti vedno na pravih delih svojih kitarskih vratov? Nisem bil sicer nikoli ljubitelj blišča, priznati pa je potrebno, da je bilo nekoč precej več prostora za virtuoze za mikrofoni in na kitarah, kot ga je v tej gneči samooklicanih profesionalnih osrečevalcev publike dandanes. James Toseland je novo ime na glasbenem zemljevidu in v kolikor imate radi dobro kalibrirani ter profesionalno servirani rock s tršo podnoto tor pravimi vokali, je Renegade že uvodoma plošča, ki bi vam jo priporočal vzeti v roke in preveriti. Rifi se nizajo z neverjetno zračno lahkotnostjo. Zurab Melua in Rabea Massad sta dinamični kitarski dvojec, ki ne servira servilnega bullshita, mastni bas Davea Hollingswortha pa se galantno dopolnjuje z bobni ravno prav srboritega Bena Minaia, piko na i zelo galantni celoti pa predstavlja James Toseland osebno.
Dec, ki tripa na pravi potentni rock z zgoraj navedenim pedigrejem, ni polovičar. Renegade je tako plošča, ki niza en glasbeni superlativ za drugim. Uvodni Life Is Beautiful je tako prekleto extremovski da bi ga Nuno in kompanija z veseljem vzeli za svojega, v Toselandovem vokalu pa je zaznati coverdaleovski podton ali občutek tiste kemije, ki so jo v Deep Purple vnašali David Coverdale in Glenn Hughes, le da je tokrat v bolj resonantnem zvočnem kolažu manj funka in več trdih distorziranih solaž. Je slišati v celoti nekaj podobnega Mylesu Kennedyju? Morda, a to ni vredno vpisovanja v stolpcev argumentov, zaradi katerih se plošče ne bi lotevali poslušati naprej. Gotta Be A Better Way poveča število obratov v maniri Aerosmithov (z morda malce manj harmonijami in tylerovskimi ekscesi), Singer In A Band dokaže, da je bend organski in ne bazira zgolj okoli persone gospoda Toselanda osebno. Spevni in poslušljivi štiklci se nizajo z neverjetno naravnostjo in lahkotnostjo. Crash Landing je večplastni radijski dokaz moči perfektne produkcije, baladni Just No Way pa navkljub manj natempiranemu zvoku ne izgublja ostrino, saj Toseland z resonantno žametno teksturo svojega glasu daje jajca tudi baladici za jokave damice (na način Bon Jovi, a z manj cukra).
Comin To Get Ya z rockerskimi hard standardi izvablja izraz priznanja tudi pri tistih, ki niso naklonjeni zgolj kromiranemu sijaju hard rocka osemdesetih ter zgodnjih devetdesetih. Good Eye Blind s svojo večplastno teksturno remiscenco na Coverdalea in Hughesa umešča prvenec potentne zasedbe v razred težkokategornih rockerskih veteranov, čeprav so Toseland in kompanjoni v smislu kilometrine še nedokazani, nepreverjeni, a po slišanem sodeč več kot upravičeno samozavestni ter ponosni na svoj izdelek. Dobrega okusa v ustih ne pokvari niti klavirska baladica Kingdoms, ki preraste v okusni rockerski standard z zelo lepimi kitarskimi gravurami nadarjenega solista Zuraba Melue. Burning The System je na preprosti AC/DC način umazani kitarski boogie, le da je namesto raskavega glasu Briana Johnsona v srcu celoti (žal) skriti bolj spevni galantnež manj predrznih apetitov. Bolj arensko spolirani Emergency izkazuje produkcijsko nagnjenost k powerbaladnim prijemom Tobyja Jepsona. Naslovni Renegade odpre registre hammonda, doda kitarsko umazanijo in nevarnost prvorazrednega rocka s patino in priokusom Gunsov, ki bi jih vokalno namesto Axlovega pretirano kričavega glasu preveval glas Mylesa Kennedyja. Lepota celote se dogradi še z dvema podaljškoma. Bolj raskavi in umazani briljant Hearts And Bones je decibelno bližje umazani odrski perverziji prej omenjenega Axla, The Closer I Get pa z bombastičnim udarom sentimentov v maniri Mother Love Bone sklene celoto z decibelnim obetom, da bo drugič samo še bolje in glasneje!
Toseland je bend, ki obeta in takih bendov današnji rock ne ponuja v preobilju. Katarza čutov ter prefinjeni profesionalizem pri resnem dojemanju tega, kaj resna priprava glasbe pomeni, ne sloni zgolj na pozi, na blišču in na balastu mašil forme. Toseland so bend, ki svoj dolg do muze muzikaličnosti še predobro pozna in se mu dosledno podreja. Niso polovičarji in Renegade ni samo še en izmed izdelkov na polički, ki se ga ni vredno več dotikati, ko ste ga enkrat dali v predvajalnik ter pustili brneti. Gumb za preskok skladb boste namensko zapečatili, na predvajalniku pa pritisnili ukaz za ponovitev. Prav tu je lepota tistega nenadejanega, ki vrača vero v dobro glasbo. Upam, da se po obetavnem začetku zgodba zasedbe s pravo potenco samo nadgrajuje in pridemo kmalu do nadaljevanja, vrednega velikega uvodnika, s katerim tudi sam osebno z veseljem dajem priznanje pravim glasbenikom, ki so se me po dolgem času dotaknili takrat, ko sem se tega najmanj nadejal. In to zmore samo rock – tisti z jajci in brez šminke, čeprav se Toseland kozmetični neoporečnosti niso odpovedali.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
