THUNDERHEART – Night Of Warriors
(Killer Metal Records, 2015)
Če je ključ dobrega dela založbe v tem, da na svojem krovu zbere veliko še neuveljavljenih, a kakovostnih zasedb, je ena najmarljivejših in za manj znano dovzetnih založb nedvomno Killer Metal Records. Lansko leto je bilo za njihov A&R oddelek nedvomno plodno leto, saj so v kopici svežih žemljic postregli s še več manj ali sploh neznanimi imeni sodobne metalurgiije, se pa ne osredotočajo na zgolj eno celino, na posamezne države, temveč stremijo tudi za eksotičnimi razodetji iz ne ravno metalsko tradicionalnih držav. Španija je pri tem nedvomno tisti del sveta, ki ne poraja nemudoma asociacijo na kakovostni metal, prav barve Madrida pa od lani brani heavy metalski trojec Thunderheart.
Na stari, tevtonski heavy metal navlečeni trio se s prvencem Night Of The Warriors predstavlja na dobro znani, utečeni, a s floskulami oguljeni način, bend pa precej pospani hard’n’heavy niz stereotipov križajo s pridihom AOR-ja osemdesetih, pod priokusom Judasov, morda celo soglašam s senco Acceptov, precej bolj pa z držo Scorpionsov pa se s prvencem servira preproducirani niz rifov, ritmike in hitro pozabljivih melodij, ki jim manjka moč. Vokali ter izrazito trdo, leseno zveneča angleščina Javierja Pastorja ne dohajajo kitarske moči umazane moči nasnetih kitar Willyja Gaskona ter precej enolične udarnosti suhoparnega bobnanja Ricarda Lazarda. Precej ustaljeno pritrkavanja solidnega ritma ne ponuja nič vznemirljivega in namenjenega kocinjenju. Uvodni predvidljivi intro New Horizons se nadaljuje s precej dvodimenzionalno igro dobro kalibrirane kitare ter zelo povprečnih vokalov. Po Show Them Our Fire, mlačni naslovni skladbi plošče ter precej brezveznem družnem lajanju refrena skladbe Thunderheart ste kmalu na limiti dogodja. Concrete Jungle in prozaični super hitri Killing Your Fears tega ne popravijo.
Tradicionalni heavy metal grize tokrat škrbasto, obrabljeno. Edina svetla točka plošče je res dobro muziciranje nadarjenega Gascona, ki se dokazuje kot dobro izučeni mojster riffov. Žal ne more vse sloneti na zgolj enem trdnem stebru zasedbe. Bendu manjka kohezija, občutek organske kompaktnosti, kvaliteta prave prodornosti. Namesto eksplozije adrenalina celota produkcijsko implodira ter zazveni dvodimenzionalno, plitvo in umetno, presušeno. Simplicizem gole forme odraža potencial, ki bi moral še dozorevati v kleti ne pa se prelivati v studiju. Bend rohni kot asmatik na inhalatorjih, vseeno pa je v celoti pod balastom povprečnosti nekaj posebnega in všečnega, zakar si iskreno želim, da bendu uspe prebiti sedanjo krizo forme ter morda v drugo servirajo, po parih popravkih in dopolnitvah, izdelek, ki bo bolj prepričljivo pretresel ter spremenil postavke tokratnega iskreno dobronamernega izliva frustracije ter konstruktivnosti kritike.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4,5 / 10
