THEO – the Game Of Ouroboros
(Big O Recordings / Generation Prog Recordings, 2015)
Mar je res veličina kvalitetnega progresivnega tekstopistva zamrla z zatonom velikanov, kot so Pink Floyd, Genseis, Emerson Lake & Palmer, Yes in Genesis ter se res redko sliši prek kanalov zasedb King Crimson ali sodobnejših Beardfish ali Porcupine Tree ter podobnimi derivati? Nadarjenih stricev iz ozadja oziroma iz subverzive klubskega podzemlja sicer ne manjka, tako je nedvomno ena večjih progovskih poslastic letošnjega leta za vse zahtevne sentimentaliste zanimivo ime nedvomno tudi bend THEO. Idejni otrok ustanovnega člana jazzovskega tria Organissimo Jima Alfredsona si tokrat za poglobljeno obdelavo družbenih tematik brezizhodnosti, revolta in revolucije obrača namensko v zlato dobo revolta z glasbo, v uporniška šestdeseta, ki jim Alfredson hibridno dodaja žlahtno patino progresivnejših sedemdesetih, prežetih z melodiko in kakovostnim dialogom ritma, kitar ter organskih zvokov klaviatur. Pri tem je album The Game Of Ouroboros izraz prefinjene sinteze klaviatur, pravzaprav finega Hammonda ter melanholično žametnega floydovskega vokala Jima Alfredsona, basa, ki se vpleta prek prstov Garyja Davenporta, bobnov Kevina DePreeja ter kitarskih vstavkov Jakea Reichbarta.
Šestdelna naracija se resnično prepričljivo vrača v preteklost in vrti kolesje v čase progresive na psihedelikih, notranja lepota in uravnoteženost vseh nadarjenih nosilcev zvoka, album pa deluje premišljeno in estetsko brezhibno. Uvodni let v hladni svet prek portala časovnega stroja se začne z vesoljsko skladbo The Game Of Ouroboros, ki je prežeta s floydovskimi asociacijami z Dark Side Of The Moona, pri katerih se kvartet ogreva in odpira registre na dramaturško brezhibno izpeljani način. Ne manjka suspenz, v celoto pa se na studijski prijem racionalno vdihava tudi ščepec funkoidnosti, a z zdravo mero jazzovske subtilnosti. The Blood That Floats My Throne se dotakne bolj sodobnih prijemov trenutno aktualne progresive in sint rocka, ki nadaljuje floydovske niti vleči v bolj hladne astralne sfere poigravanja z registri klaviatur. Sliši se pridih Stevea Wilsona, ki se vpenja v kolosalno mašino Rogerja Watersa in kompanije. Ugodno stopnjevanje nekega presežnega vrhunca tukaj ne ponuja. Creatures Of Our Comfort se s stereotipno igro ritmike klavirja in sempli, nato pa z domala raggeašškim sinkopiranjem na jazz imperativu predaja tokrat bolj modernim formam jazz fuzije kot staremu progu. There Are The Simple Days se z bolj neposredno klavirskim zvokom ter vokali približuje dominionu, jap, Eltona Johna, s čimer je jasno, da v bendo THEO proporce določa gospod za klaviaturami in ne kitarist ali vokalist. Vseeno celota zveni nenasilno in vsaj na prvo noto ne egotripersko. Na trenutke bi nek bolj izraziti karakterni izbruh v pospanem pejzažu celo zelo godil, a tu nekih soničnih presežkov ni. Sinusoida udarnosti se z jazzovsko metriko skladbe Idle Worship sicer zviša, a v prečiščeni formi brezhibnega ritma in zvokov manjka umazanije in jajc. Izhodna skladba Exile dodaja svoj zadnji dotik matematike tempa in zastori po broadwayski orkestraciji na temo brezizhodnosti (z debelimi nanosi optimizma in nobene zloveščosti) padejo.
Pa preidimo na konstruktivno kritiko. The Game Of Ouroboros je strukturno brezhiben izdelek, ki se lahko pohvali s sterilno produkcijo in čistimi linijami, ki so se razrasle, to je evidentno, kot lepo klesani tumor okoli klaviatur in brezizraznega, nekarakternega vokala orvega moža zasedbe. Ostali ubogajo in partiturno izvrstno sledijo taktirki jazzovskega mojstra, ki pa neke umazanije ne premore in jo očitno tudi namensko filtrira prek gostega sita racionalne kontrole. Prav pretirana jazzovska sterilnost ubija tisto progovsko noto seksi igrivosti in naravne nadgradnje. V THEO funkcionira vse čisto in matematično in brez strasti, eksplozivne kemije ali nepredvidljive nevarnosti. Pplošček je tako progresiven zgolj po formi, po notranji kemiji pa se je vse dogajalo tako, kot bi sicer potentni ameriški muscle car lepo pološčili, kromirali in namensko držali v sferi varnih nizkih obratov, da ne bi, bog ne daj, preobremenili ventilov in povzročili nesluten preskok iz longue moda v tisto pravo glasbeno sfero, kjer se krešejo ideje, netijo plameni in cedijo sline vseh tistih, ki v progu vidijo samo sintezo energij in ne form, prek te prave notranje kemije pa se lahko odpirajo vrata v novo dimenzijo. The Game Of Ouroboros tega, navkljub vsej skrbnosti snovanja in obdelave zavoljo svoje konformnosti, žal, ne premore.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6,5 / 10
Throne, Creatures of Our Comfort, and These Are The Simple Days, seemed to swell with ambient rock, nearly sleepy and submissive, or largely dull, depending on your perspective. Finally, Alfredson has this subdued and relaxed voice, almost like Michael McDonald on Valium, and so lacking strength and vigor. In the end, with The Game of Ouroboros I believe Alfredson accomplished what he set out to do, build a progressive rock album around his keyboard skills. However, I’m not entirely sure that it’s all that interesting or compelling. I’ll probably never give another spin.
