“Je umetnost ogledalo resničnosti ali je to le lek, da ne bi umrli od resničnosti, kot je to v Volji do moči koncizno izpostavil veliki um filozofske misli, Friedrich Nietzsche oziroma, rečeno preprosteje – kaj sploh je umetnost?
To je eno izmed osnovnih vodil, vprašanj, osnovnih premis, ki je v apokaliptičnem letu 2020 preželo bistvo projekta Təma- Auf der Suche nach der Inneren Stimme. Katalizator vnovič prebujene sle po ustvarjanju in poustvarjanju glasbe, iniciacija v akt projekcije lastne estetske projekcije duha časa na platno je bilo dvojno – neposredna, profana izkušnja smrtnosti in minljivosti bivanja pri soočanju z boleznijo ter bolj metafizična, bolj zamaknjena s sliko sužnja, ki ga je s svojim čopičem ovekovečil Caravaggio, ki pooseblja navkljub skoraj petstotim letom distance prav primerno dušo in bistvo človeka v vsem njegovem mondenem, modernem, absurdno aktualnem smislu.
Erdzerstörer ponuja sedem pripovedi, sedem vinjet, ki tvorijo celovito pripoved o tistem nadsvetnem relevantem, absolutnem, ki nas osmišlja pred aktom lastnega izničenja. Narativ Teme je tako neposredno projekcija bistva, projekcija fenomena zavedanja stvarnosti, kot bi ga videli, če bi lastni svet od zadaj obsvetili z žarko lučjo platonistične ideje Popolnega, Večnega, Neminljivega, ki je v svoji totaliteti zmota, laž, iluzija, čista umetnost v svojem golem bistvu pa je lahko le poustvarjanje. In s slednjim se odraža ne samo usoda posameznika, temveč tudi človeštva v vsej njegovi izgubljeni naturi, v vsem razosebljenem smislu. Uvod v to je Ecce Homo (Requiem For The Antropocene) v vsej subtilni kritični moči disonance, ki odraža jezo napram človeštvu, gnus, rušilno slo v napake zavedenega in zaverovanega samooklicanega vladarja stvarstva, ki je nezmotljiv, lastni neuspeh pa pripisuje zunanjemu svetu, iz katerega je umetno izvzet po moči lastnega napuha. Slednjemu sledi notranjemu dialogu s hudičem, ki ga nosimo poleg lastnega deiziranega presvetlega sebstva vsi v sebi. Z duhom in verzi Roberta Johnsona klesana zvočna kulisa o iskanju smisla, pravega jaza, pravih odločitev, vodil, vizij je uvod v korpus albuma, v zvočno zgoščeno pripoved o večnem boju s skladbo StayAtHome#, nadalje s testamentom strahu Testament der Angst, eterično subtilnostjo navidezne svobode popotnika, ki se odmika od svojega pravega bistva in esence z Wandererjem (I. in II.) ali z reinterpretacijo skladbe zasedbe Venom, Buried Alive v vsem naravnem strahu, da bi vse tusvetno prehitro odpisali, pokopali, bili prehitro izvzeti iz konteksta artikulacije zavoljo milenijskega odpisa minljivosti, smrti, agoničnega strahu pred biološkim koncem bivanja, ki preveva naš rod, kulturo in svet, ki je na robu propada.
Erdzerstörer je torej inteligibilna projekcija imitirane stvarnosti, inteligentno izposojena paleta skladb, ki so jih spisali glasbeniki, kot so Robert Johnson, Venom, Lee Marvin, Blumfeld, so le sredstvo za sestavljanje kolaža o duhu časa, o bistvu človeka v vsej njegovi ničnosti, o fanatizmu in skrajnosti, ki gonijo kolesje lastne apokaliptične narave k končnemu neizbežnemu aktu. Slednji je fatalistično neizbežen, zaukazan, programsko določen, veliki magnum opus Teme pa se je lahko udejanjil le kot kolektivno dejanje, kolektivna naracija gostujočih glasbenikov, ki so sooblikovali subtilno atmosfero, dodali glasbene akcente ambiciozno zasnovanega glasbenega projekta. Tu svojo sled na refleksiji o konfliktnosti, rušilnosti, izgubljenosti Človeka, pustijo Marc Wüstenhagen s svojo produkcijsko taktirko, Peter Pavičić, Urban Zottel in Artur Felicijan na kitari, Davor Klarič na klaviaturah, Igor Nardin s sintetičnimi dodatki in programiranjem, Primož Oberžan na tolkalih, K na basu in vokalih, Janez Levec za bobni, najbolj pa sam nosilec ideje, ki s psevdonimom Ivan Ender pooseblja dušo, duh in sleherni takt namensko izposojenih glasbenih relikvij preteklosti ter jih spenja v nov evangelij spon osvobojenega posameznika, ki pušča sled na teksturah sveta, živi vsak dan, da bi dostojno dočakal končni dan bivanja ter z umetnostjo, karkoli že ta je in kakorkoli poskušamo do nje dostopati, poskusil nadživeti Smrt.” – Sandi Sadar Šoba
