STAR DANCER – Welcome To My World
(Star Dancer Records, 2016)
Detroit ima poleg propadle avtomobilske industrije ter s socialo prepojenega rapa očitno tudi nekaj bolj rustikalne rockerske patine, ki urbani ples življenja v betonski džungli prepesnjuje v harmonični, nenaporni in všečni rock s starikavim pridihom. Star Dancer ni zgolj samo še en bend v nizu, saj so se k sodelovanju spravili lokalni detroiski glasbenik, vokalist ter tekstopisec Robert Star ter dva člana zasedbe Sponge, Vinnie Dombroski ter Tim Patalan. Kljub vsemu plošča Welcome To My World ne ponuja neke blazne globine, saj gre za namenski oziroma nenamenski poklon garaži osemdesetih in devetdesetih, shoegazerski indie pa na trenutke podleže tudi vplivom resonance Guns’n’Roses, AC/DC ter mainstream rock radia. Prvenec je torej plošča, ki meri pulz ter meje, znotraj katerih bend zveni še dokaj organsko in udobno.
Ene same žanrske na plošček enostavno ne morete pritisniti, saj je edina skupna nit plošči pogojno rock, a tak z zelo dobro produkcijsko linijo, katero je k ploščku prispeval Adam Ayan (mož za zvokom Def Leppard, Foo Fightersi in Linkin Park). Sprehod po izročilu rocka se začne z zabavnim Guns’N’Roses srečajo AC/DC komadom Welcome To My World. Če vas zanima, kako bo Axl zvenel podkrepljen z Angusom, imate tukaj možnost preveriti format. Ta mešanica niti ne kravžlja preveč živčnih končičev, a Star Dancer na malce kičavi način potentnih mačo vokalov, bogatih backov ter sočnih kitar in standardnih bobnov popeljejo v Detroit zato, da na nadaljevalni skladbi Earth Mother Dancer zaslišimo najprej asociacijo na Angusov rif, nato pa spolzimo v mehki standard zasedbe The Cult iz devetdesetih. Robert Star gleda na rock skozi leče dveh decenij in skozi pljuča svojega užitkarskega miksa v skledo meče vse tisto, po čemer je kot mladec posegal zaradi nuje, ljubezni ter splošne razpoložljivosti. Great Sexpectations (Turn Off The Light) je hard rockerski kliše osemdesetih, saj s predvidljivostjo dogodja v spalnici po izklopu ljuči ne ponuja drugega kot malce modernizirano razlago o tem, kako le mož za mikrofonom zmore potešiti obilne apetite nimfomank. She’s In Love With Joan Jett z novovalovsko nabritim pop rockom pride zelo blizu melodiki Blink 182, a z manj odrezavosti in šusa. Melasa sladkobe z Joan Jett in »I love rock’n’roll« medmetom izpade neobremenjeni kolaž poskočnega Pulp rocka, ki ni nujno zvezan v kontekst.
The Weed Don’t Lie je pri asociacijah bližje žmohtu zapohanih sedemdesetih. Pink Floydovski standard lepo umiri tempo ter v skledo vnese malce dobre stare mainstreamovsko tolerirane psihedelije plošč Wish You Were Here ali Dark Side Of The Moon. Mehki, varni objem tolažečega dima se razkadi z višjimi obrati nadaljevanja s skladbo High&The Mighty. Udar modernega hard rocka z bombastičnimi, bolj surovimi kitarami in z efekti prelitimi vokali spomni na mešanico Spineshankov, na rock prevešeni vokali industrializiranih Ministry ali Fear Factory pa izpadejo kot semplirani kiborg, ki sicer drgne okusno in ravno prav uravnoteženo, a manjka rdeča nit organskosti. Annie je v svoji akustični ljubezni do R.E.M. ter mehkocurnega superlahkega rocka spet odklon v smeri redčenja sporočila s sladkorčki. Predelava v devetdesetih vsepovsod vrtenega hita zasedbe EMF Unbelievable (so poleg tega sploh še kaj posneli in zasejali uspešno v ušesa raje?) je bolj natripana z distorzijami in sempli, sintetiko. Manjka odločnosti in šusa. Vse zazveni kot devetdeseta na način preproduciranega anemičnega sint popa osemdesetih, ki ga, tako kot drzne pričeske in kombinacije kričečih barv, nisem nikoli maral. Intra Venus Fly Trap sintetizira esenco na umetnem spoju garažnega rocka ter debelega nanosa devetdesetih, popa in odkritja vseh »čudes« izumetničene produkcije. Kaj pa ste pričakovali, če za mešalko sedi človek, ki je »kriv« za zvok Linkin Parkov? Before I Die se iz blodnjakov elektronike pop rocka zateče spet v brzace akustične lo-fi americane. Kot bi na plošči poskušali po svoje posneti I Used To Love Her, a se Robert raje kot šusu rocka zateče natripano hitrem country rocku. Po slišanem lahko pritrdimo, da je ta detroitski škric z imenom Robert Star en posebnež s čudnim smislom za estetiko, ni kaj.
In prispeli smo do konca. Mešanje različnih okusov ter žanrov lahko ponuja za vsakogar nekaj, a obenem za nikogar nič. Welcome To My World je kakofonija vplivov. Gre torej za album, ki ga v shizofreniji navdiha spisuje človek, ki je imel zgolj dostop do studija, ni pa domislil kaj bi za vraga sploh rad naredil? Prav mogoče. Vseeno ne gre za škodljivo mešanico, saj vam celota ne bo povzročila slabe volje in negodovanja. Če ne drugo, je deseterec skladb nabit z optimizmom in neškodljivo pozitivo, ki tudi na vsake toliko paše, ne morem pa trditi, da je Welcome To My World izdelek, ki bo premikal meje, ustoličeval žanrske zapovedi in ostal v daljnotrajnem spominu. Za kaj takega ima enostavno premalo lastnih jajc, ostrine in sporočilnosti.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
