SOULMATIC – Mighty River
(Sonic Revolution, 2015)
Nemška blues rock scena je imela v preteklosti in zna bit tudi ima celo dandanes precej svetlih momentov pristnega navdiha, je pa res, da del te niso ravno vsi strici, ki se dobijo v kletnih prostorih in preigravajo na bobnih, basu in kitari stare standarde poznih sedemdesetih. Del te soldateske, ki že po prvem posluhu kažejo precej diletantno noto so kölnski Soulmatic, ki drgnejo svoje instrumente že polnih deset let. Njihova druga plošča Mighty River se trži kot prodorni izstrelek izvirnosti in originalnega zvoka, že po prvem obratu pa se izkaže, da se trojec ljubiteljev rustikalnih zvokov trudi posnemati Dire Straits, v celotno zgodbo pa na precej razglašeni način druži tudi The Beatles, precej preprosti približek delta bluesa in predvsem izrazito kričeče sončne germanske produkcije. Terasni prizvok plošče ter občutek, da gre pri vsem predvsem za zabavno ogrevanje, sloni na vokalih precej neizvirnega tekstopisca z omejenim dometom peresa in tipično nemško uglašenih glasilk Wernerja Hammerja, treh akordih, plehkih bobnih Ralfa Eula in brezbarvnega in kastriranega basa Stefana Quasta (slednji na trenutke poskuša šarmirati celo s saksofonom). O zvočnem zidu ter presežkih testosterona, prave srčne bolečine ter esence ni v štirinajstih kiticah popolne žalosti niti govora. Ni vsak pevec slavček in ni vsak terasni bend za v studio, določene stvari pa bi morali nekako tudi zakonsko omejiti, a dokler imajo ljudje denar, ga lahko precej uspešno trošijo za izdelke praznega naboja tudi tako, da se predstavljajo kot glasbeni projekt, prostočasni amaterizem pa je z diletantsko preciznostjo nabijanja iste forme na istem kopitu brezidejne bede tisti dejavnik, ki tudi najbolj vztrajnega odvrne od poglobitve ter iskanja smisla ter odgovora na vprašanje »Zakaj?«. Albuma zavoljo albuma samega so Soulmatic naredili kot mučni maraton povprečnosti, po katerem je od vprašanja o kakovosti že uvodna skladba Good&Bad s prevešanjem v drugi del pokazala, da je šlo pri kölnskem trojčku za izživljanje mladostnih sanj, ne da bi naknadno poslušali sadove svojega dela. Mighty River je torej terapevtski izdelek za snovalce, s precej težkim srcem pa možem bledega izraza ter škrbastega ugriza brezjajčne muzikaličnosti kradem veselje do dela, a od bluesa in rocka je v mineštri hropenja in matranja, bednih rim in še bolj bednih nizanj stereotipov ostalo v skledi bolj malo užitnega in namenjenega glodanju. O posameznih skladbah ter podrobni anamnezi torej tokrat ne bo govora, saj je bolj malo za obdelovati. Na trenutke zvenijo Soulmatic najbližje osnovnošolskemu bendu na hudih pomirjevalih. Mighty River je bolj kot mogočna reka niz nelagodnih trenutkov v mlakuži samoironične patetike. Če je bil to namen, je cilj dosežen. Nadaljevanje in podrobni komentar ni potreben, seveda pa imajo vsaka ušesa lastnega malarja in zna komu v celoti izluščiti še kaj potentnega in obetavnega.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 1,5 / 10
