SHALLOW GROUND – Embrace The Fury
(Killer Metal Records, 2015)
Ob vsej poplavi ritmov in zvokov je v retro odtenkih pravega, čistokrvnega thrasha nekaj posebnega in prijetno hrustljavega, da se enostavnosti udarnih ritmov, hrumečih kitar, udarnih bobnov ter lajajočih vokalov človek nikakor ne more nasititi. Po treh decenijah dominacije Bay Area thrasha je maksima dobro znanega, zaukazanega kalupljenja prenešena tudi izven meja, med recimo temu novejšimi bendi pa so tudi Shallow Ground iz Connecticuta. Resda aktivni od leta 1994 dalje, a šele od leta 2013 izkazano tudi studijski mački se dve leti po plošči The End Of Everything možje iz Meridena vračajo z naborom novih skladb ter ploščo Embrace The Fury.
Transkript vplivov, kot so Testament, Exodus, Forbidden, vokalno absolutno Slayerji, pa kakšna stara Metallica, je možno čutiti na slehernem momentu tega starikavega opomnika, da je v nepolirani patini udarnega thrasha še veliko vrednega obnovitve ter vnovičnega uživanja. Prekajeni, prepoteni in testosteronski bolid garažnega thrasha se sicer predvidljivo, a nič manj všečno plete med prsti kitarista in vokalista Keitha Letourneauja, ki mu z drugo kitaro parira Tim Smith, z ritem sekcijo udarnih pohitrenih blastov Kurta Ragisa ter stereotipno nathrashanega basa Nicka Persicka pa se prav zlahka spomnite briljantov, kot so Season In The Abyss, Bonded By Blood in še česa dragocenega iz zakladnice speed thrasha ter vrednega pomnenja. S Slayerji nasičeni Once Again zažene pogon s polno hitrostijo ter maksimalnimi obrati. Ni vse v hitrosti, saj Shallow Ground stavijo še na ritmiko, postanke na pravovernem mosh stopnjevanju, suspenzu z drvečimi kitari in ustavljeno ritmiko. Prestave se menjajo neprestano, agresivni prijemi pa pričajo, da je bend absolviral šolsko gradivo preteklosti do zadnje note. Nadaljevanje z malce upočasnjenim uvodom skladbe Khan, ki kmalu preide na note dobre stare Metallice iz dobe Kill ‘Em All ter Ride The Lightning ter z debelim prelivom Exodusov se lepo nadgradi z Brace For Impact. Zlovešči standard za kakovostni mosh se okrepi z udarnim pritrkavanjem skladbe Human Flame, ki ga z resonantno akustiko instrumentalno preseka Eye Of The Storm. Sicer lep kratki instrumental je v marsičem mašilo plošče, ki turbulentno vznemirjenje statično umiri ter upočasni. F.I.U. vrne decibele, mastne zvoke dobrih distorzij, v igro pa vstopijo vnovič bas in bobni, socialno zastavljeni Class Warfare, suspendirani udar sepulturovskega intra Looking Glass pa se sklene z brutalnim finalom stereotipne skladbe Slayer Of The Gods.
Na Embrace The Fury je vse tisto, kar izpričuje stara šola thrasha. Za puriste dobra novica, soliden napad na čute pa plastično obuja nostalgične spomine na ero med osemdesetimi in devetdesetimi, ko je imel metal po večini jajca in poanto. Precej suha, a za žanr pravšnja produkcija servira dober nadomestek za velike izvirnike, a je v celoti žal premalo tiste izvirnosti, ki je nekoč gnala pogon žanra prek horizontov peklenske skrajnosti. Dandanes zvenijo sicer dobro naoljeni thrasherski standardi sočno in dobro usklajeni z »autentičnostjo« pravega, gensko čistega thrasha. Plošček bi pred dvemi ali tremi decenijami premikal temelje, danes pa zveni kot sicer dobro kalibrirana muzikalična vadnica elementov, na katerih smo nekoč davno izgubljali glasbeno nedolžnost. Tokrat je šlo samo za obnovitev spominskih kapacitet, osvežitev ljubezenskih urokov primarnega žanra ter dobro zabavo z okusom po starem, dobro znanem in všečnem momentu preteklosti in tudi dobra zabava z žlahtnim okusom stare patine, mater, šteje!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
