SERPENTYNE – Myths And Muses
(samozaložba, 2015)
Srednjeveški etno-folk Dance
Folkerski vplivi v rocku in metalu so v glasbo vnesli dih ter piš »zlate dobe«, časovni preskoki pa so pri enih drznejši, pri drugih pa ne toliko. V Angliji se kot precej močna referenca ponuja srednjeveški melos, ker pa je bil otoški svet obenem tudi na prepihu različnih civilizacij ter vplivov, se nekaj takšnega mora čutiti tudi v glasbi, ki posega po tovrstni esenci. Blackmore’s Night, pa Ozric Tentacles, pa Steeleye Span so le tisti bolj slišani in poznani del tovrstne zgodbe, kot eno bolj svežih imen pa se ponuja tudi zasedba Serpentyne. Podtonom Midaeval Babes ali Loreeni McKennit botruje verjetno vodilni ženski vokal zasanjane Maggie Beth Sand, pod celoto pa kot glavno ločnico slišite nemudoma moderne ambientalije, plesno matrico, s katero se tradicionalni inštrumenti, kot so lutnja, piščali in tamburini prelijejo v multikulturna pomagala za razvedrilo modernih množic manj purističnih in manj folku ter gregorijanskim napevom strogo zavezanim poslušalcim. Serpentyne tako v času vladavine Igre prestolov lezejo v podkožje dovzetnih kot modernizirani srednjeveški milozvočni infekt, saj so namenjeni potešitvi okusa mas.
Druga plošča Myths And Muses pripoveduje pripovedi mogočnih močnih ter rimskemu imperiju upornih keltskih žena (z uvodno skladbo Boudicca), obuja spomine na nekdaj mogočne kulturne prestolnice sveta, ki so cvetele zavoljo odprtosti ter dovzetnosti do različnih kultur (Alexandria), svoj veliki delež inspiracije pa išče v divji preteklosti Otoka ter severa Evrope (na sage oprta skladba Valkyries se opre na legendo o valkirah ter kralju Haakonu, o pogumu in nebeški slavi junakov v Valhalli). Je slišati v vsem nagnjenost k vsebini megalomanskega Wagnerja? Morda, le da Serpentyne na instant način lajšajo konzumiranje zgodovinskih epov skozi glasbo s sodobnejšimi, bolj populističnimi pomagali. Starikavosti pripovedi se Serpentyne izognejo z drznejšimi, hitrejšimi ritmiziranimi aranžmaji, zlata nit vsega pa je prav kristalno čisti vokal Maggie Beth Sand. V naraciji je dovoljeno vse – od mandoline, pločevinastih piščali, didgeridooja, melosu stare Britanije pa se pridružuje zvok Norveške (grleni napevi Mari Boine) ter Mediterana (bazuki Marize Koch, ki je osvajal odre Evrovizije, kot izvemo naknadno, daljnega leta 1976). Latinizirani himnični napevi koralne Gaudete ter Hymn To Cynthia s sakralnim podtonom gregorjanskega tonskega minimalizma vpeljuje slušečega vse do tradicionalnih plesov Bretonije (Douce Dame Jolie) ter drevne Anglije (A Rosebud In June) in njenih razvpitih kraljev (Henrik VIII vliva dušo skladbi Pastyme With Good Company). Vmes se vpeljuje hipnotični miks mitičnih manter (Freya’s Firedance), iz nordijskega ter otoškega sveta pa Serpentyne neobremenjeno skačejo na celino (francoski tradicionalni sklep z Les Garçons de Montagne). Evropa na prepihu faktičnosti zgodovine in izmuzljivosti mitov je torej peskovnik, v katerem svojo zvočno arheologijo za množice javno ter brezsramno izvajajo Serpentyne. Elektro pridih daje novodobno hrbtenico, na katero britanski septet nalaga neobremenjeno vse tisto, kar se jim zahoče.
In tu je razlog, ki lahko navduši množice ter obenem tako razburi puriste, ki želijo kaj bolj pravovernega ter nevšečnega slehernim ušesom. Fleksibilnost folka v tem vsesvetnem brezčasju je brezmejna, prav zavoljo svoje eterične zračnosti ter razgibanosti pa se navkljub kritičnosti zanimanje kaj bo sledilo krepi iz takta v takt, pozornost pozorno slušečih pa vliva v ušesa nevsiljiv, a močen substrat muzikaličnosti z zgodovinskim tenom, v malho pa vztrajno dodaja drobce mozaika, zavoljo katerih je končna slika Serpentyne manj jasna. Pomembna je atmosferičnost in slednjo bend trosi v obilni meri kot energični poenostavitveni plesni napev, kot nekaj enostavnega, kot nekaj domala naravnega. Z ušesi, potopljenimi v sladki nektar zapeljivega in zavajajočega postanemo zlahka žrtve izvrstne manipulacije, katere cilj je s tem, ko ste albumu prvič, drugič, tretjič ali desetič prisluhnili, polno dosežen. Prav zlahka postanete del množice, ki podleže uroku instant historicizma ter manipulaciji izvrstnih narativov premišljene in estetsko dodelane plošče, kar Myths And Muses izpeljejo nevsiljivo, krasno in brez težav. Misija srednjeveške globalizacije Evrope polno opravljena, kaj iz vsega sledi, pa bo pokazalo nadaljevanje!
SANDI SADAR ŠOBA
7/10
