Ambra: »Vesel sem, da te vidim, postčlovek!«
(Orto Bar, petek 24. maja 2019)

Za dobre stvari si je potrebno vzeti čas, tudi, ko ga ni v izobilju, na ta maju ne najbolj zapisani petek pa se je v Ljubljani, prepolni dogodja, obetal prav poseben dogodek, ki ga bodo ljubitelji mondene, kakovostne, butične alternative morali pomniti. Ste že slišali za Ambro? Ne, ne za esenco, ki jo najdete v parfumih in jo pridobivajo iz kadavrov največjih sesalcev na svetu, kitov, temveč za ljubljansko zasedbo? Ne? Pa bi morali! Še pred leti zastavljena kot trio masivnih kitar in grmečih bobnov je v letu 2019 konstituirana kot polnokrvni kvintet, kot prava čistokrvna alternativna in stonerju zapisana zasedba. Prvič sem jih pred leti slišal na promocijskem koncertu v navezi s prav tako avantgardno zastavljenim triom Jegulja in po prvem stiku se mi je gost preplet nadstandardnih mastnih kitar, te prefinjene ritmike in intuitivne, a racionalno inteligentno povezane ritmike zažrla v podzavest kot zasedba, ki obeta mnogo. Na ta turobni sivi petek je bilo tako popolnoma naravno in samoumevno, da je pot k Orto baru, kjer se je obetala krstna predstava ob izidu celovečerca, prvenca, plošče Cor, nekaj, kar gurman, ki ljubi nekonvencionalno alternativo enostavno ne sme zamuditi.

Krepko čez deveto se je pred velikim odrom Orta dogajalo bore malo in pri pogledu v pododrje, kjer je stalo le par z majicami Ambre že obeleženimi osamelci ni dajal veliko upanja, a se je bilo vredno prepustiti naraščajoči napetosti. Ko so iz zvočnikov nehali brneti zvoki zasedbe Tool se je na svoje sonične vode kalibriral globoko skoncentrirani bend, ki si je prizadeval zapisati ta dan in ta večer v anale. Na levi se pred svoj Kemper postavi Andrej Blatnik ter si opasa svojo šeststrunsko ljubico, na desni nič manj impozantno in zamišljeno s svojim Fenderjem stori Žiga Kroflič. Za bobne sede Robi Rep, v poltemi modre luči pa se z basovskimi frekvencami poigra Anže Vavpetič, nova pridobitev zasedbe in nekdanji član zasedbe Matsching Suits. Skladba za prebijanje ledu bo zlovešči Sombre. Masivna gosta distorzija se kot zlovešča megla vali v drobovje dvorane in kar impozantno povečanje števila obiskovalcev napoveduje, da oder tokrat ne bo sameval. Končno se s počasnimi koraki in determinirano odločnostjo pred mikrofon postavi še Jani Premužič, prvo grlo zasedbe. Nekdanji član zasedb Flyspoon in Release The Ectoplasm je v novi funkciji frontmana Ambre subtilno izbral bolj nekonvencionalno smer k dodajanju glasovnih podtonov zasedbi. Ne vem, če bi nemudoma pristal na oznako stonerja, saj je v plasteh liricizma in zvena zasedba veliko grunge barv, temne tvari pesimizma in sladke bolečine, morda konture sludgea ter kompatibilnega gravitiranja k vsem tistim zasedbam, ki ne pristajajo na enoznačno ter preprosto predalčkanje, označujejo pa ero preloma tisočletja. »Slowly I dive into your pain / I bring in the grain of my long stay / The mist in your eyes won’t keep me sane / I hold up my hand and we decay,« napoveduje spuste globoko v shizmične sfere tistega, kar poraja nelagodje in ugodje v isti sapi. Masivni zvok popolno zastavljenega inštrumentalija je morda pustil premalo variacijskega prostora za vokale, a prav tu se mora dokazati veličina vokalista.

Seksi preskok v ravno prav igriv rif komada Prudence dramaturško barva in daje v kupo dobrega psihedelični odmerek sludgerskega psevdo bluesa, s katerim so srce kradli Down, Ambra pa pade v sebi lasten ples, kjer je dovoljen prestop v bolj melanholični in manj besni trip. Svet prihaja v fazo apokalipse in naše prikupne palače iz kart ter iluzij se sesuvajo, fantje pa z dobro energijo pritiskajo na plin ter prinašajo tektoniko tolažečega ugodja. V tem kontekstu se lepo prikrade iluzija Toolov s skladbo Nomad. Prosojna eterična tvar uvodnega suspenza, bend pa brezhibno in brez zatikanja polzi v stanje seizmičnega stopnjevanja, ki pa ni prisiljeno. Hipnotičnost navidezne zadimljenosti dopušča bendu dihati ter slediti svojemu naravnemu ritmu, ki ni predvidljiv in klišejski. Jani s priprtimi očmi in gestikulacijo zamaknjenosti dopolnjuje imaginarij kakovostnega prikaza odrskih mišic, ki so prekleto dobro uigrane. Skoraj popolno, saj se v privijanju potenciometrov vokal začenja rahlo izgubljati, a to intenzivne parabole spenjanja energije med bendom na odru in številčne publike pod odrom ne kvari. »Vesel sem, da ste prišli v takem številu, ti, človek, ti post-človek …« izreče dobrodošlico publiki orator večera. Ob izidu Cora se spodobi ne pozabiti na trženje in promocijo sodobnosti, a obenem bend ne sme pozabiti na preteklost.
Ambra tako strateško in smiselno po epski skladbi Trails pušča par trenutkov za sprostitev dobro namučenih glasilk ter se z glasbeno okusno regresijo spomni začetkov. Stardust To Sturdust zveni z domišljeno dodanim basom Anže Vavpetič dodaja še več mišic v masiv dobrih rifov ter instrumentalnega poigravanja s čistimi emocijami. Bend deluje perfektno in uravnoteženo tudi pri prehodu na eno bolj impozantnih skladb pretekle ere zasedbe. Monolith Garden trga in koplje globoko v srce, bend pa v duhu perfekcionizma servira zamaknjeni publiki čiste emocije, čisti zvok ter formo, ki je vse skupaj začela. S toolizmi nabito skladbo Rain Starts A River sklenjeni medmet čiste glasbe je dvignil nivo endorfinov na primerno raven, da se lahko nadaljuje uživanje glavne jedi. S Cora iztrgani Ritual morda ni prišel v idealnem trenutku, saj se Janijevo lirično spraševanje o smislu obstoja, znakih božanske nadsvetnosti začuti rahlo prisiljeno, čeprav je prehod nazaj na katarzične barve devetdesetih ter na asociacije na Layne Staleya nekako le usidrajo v malce aritmično bitje srca nebitne zveri večera. Tudi nova še neizdana skladba Gone, ki dokazuje, da fantje ne počivajo na lovorikah stare slave ter delajo zagnano naprej obeta, da bo nadaljevanje še boljše. Nato pa sledi rahli šok za organizem. Nisem nenaklonjen interpretaciji preteklosti, a pri izbiri skladb iz kataloga legendarnih komadov menim, da Led Zeppelini in Kashmir niso najbolj pričakovana stvar na meniju večera. Po bolečini, ki jo je v ušesih povzročala bedna interpretacija še bolj bednega Puff Daddyja z Jimmyjem Pageom pred leti sem mnenja, da se tega briljanta ni potrebno dotikati po nepotrebnem, Ambra pa so mu vseeno dodali svojo lastno plat. Ta je grmeča, bolj mastna, skoraj nerazpoznavna, s tem da Jani v svoji precej enolični interpretaciji besedila ni dorasel karizmi in veličini Roberta Planta, a to ni nihče niti pričakoval. OK, nekaj svojega in samoniklega. Ne popolnega, a vsekakor ne slabega. Kljub temu je bila napoved prihoda pevke zasedbe Blu.Sine Urške Bajec rešitev za to, da se dogodje reši ter dvigne na višjo raven. Verjetno najambicioznejši komad plošče Cor predstavlja senzualna in izvrstna balada Johanna, ki si sposoja narativ iz moderne pripovedi o iški Johanci in njenih stigmah. Pomanjkanje vere v božansko in želja po čudežih se pri Ambri spletejo v tripi in srce parajoči jek po še, po katarzi, po odrešitvi in razelektritvi nakopičenega sladkega ejakulata srčne bolečine. In slednja je na dramatični način sproščena z zadnjim dejanjem večera, s skladbo Burning Seas, sicer megalomanskim triptihom čiste metrike, ritma, okusnega poudarjanja kitarske dominance ter ritmične igrivosti. »Beast will rise beyond the veil / Path divides only sins derailed / Who will bring the mortal / back home / So we can show him it was / only a dream?« lepo sprašuje besedilo, medtem, ko fantje kurijo in žgejo zadnje atome odrske intenzivnosti ter brez nepotrebnih dodatkov, zapletanj in prehodov v Sloveniji domače koncertne banalnosti pripeljejo večer dobre glasbe do klimaksa, do smiselnega sklepa in do faze, po kateri je veliko puščenega tudi za v bodoče.

Nalijmo si čistega vina: Ambra niso polovičarji in v svoji gonji za tem, da se dvignejo nad sivino povprečnosti na domačih tleh jim to prekleto dobro ratuje, verjamem, pa, da je v malhi čudežev in znanja za vnaprej veliko še neizkoriščenega. En dejavnik je ta, da so lahko vokali še bolj vkomponirani v celoto. Dodati bi bilo možno več domiselnosti pri linijah, več resonance in še več strasti, da ne izpade celota po nepotrebnem monotona, enolična. Obenem verjamem, da bo več spustov v spontani svet nepredvidljivega naredilo glasbo zasedbe še boljšo in bližje idealu perfekcije. Vsekakor so Ambra bend, ki ni podal vseh adutov že v prvem krogu igre glasbenega zapeljevanja, prav tako pa sem absolutno prepričan, da rezerv niso hranili načrtno, saj se bend še povezuje, zrašča in postaja simbiont, ki mu ne bo para! Nasmehi in pozitivna energija, ki je po koncertu vladala v dvorani in med ljudmi to le potrjujejo. Bravo, fantje! Vsekakor na svidenje na prihodnjih etapah evolucije ter preizkusov neminljive potence tega, kaj je dobro in kaj je lahko še bolje! Tokrat, absolutno, niste razočarali z ničimer, verjamem pa, da bo drugič vse še boljše! In tega se, post človek, veselim iskreno ter brez hlinjenja.

SANDI SADAR ŠOBA

Fotke: Nina Ferkolj