RENE BENTON – Xpressions Too!!!
(Short Storeez)
(Floodgate Entertainment, 2016)
V zadnjem času je bolj poredko možno poseči po ploščah, na katerih se zgolj s pomočjo svojega resničnega talenta, virtuoznosti ter kontrole nad melodičnimi izlivi impresij izpovedujejo stavi o svetu zgolj z zvokom in brez besed. Eden bolj svežih izdelkov tovrstne produkcije je impresivni prog konglomerat divjih in dobro brušenih kitar ter glasbenih stavov o svetu, v katerem živimo. Rene Benton je kitarski virtuoz in Nebraske, ki je po kratki karieri v vrstah marincev puško zamenjal za kitaro. Po nizu tragedij in zmag je plošča Xpressions Too!!! (Short Storeez) intenzivni niz vinjet, glasbenih impresij, ki ne skoparijo z eksplozivnostjo ter debelimi nanosi kakovostne glasbe, ki pa ji je potrebno prisluhniti poglobljeno. Studijski drugorojenec predstavlja agilno, nebrzdano ter vse prej kot zadržano plat Reneja Bentona, kateremu sta kakovostno zaslombo ponudila potentni basist Troy Johnson ter metalurško precizni bobnar Todd Roberson, kaljena studijska glasbenika ter kakovostna progresivca z občutkom za fuzijo trdega rocka in jazza. Na plošči se v celoto prikradejo tudi pomembni gostje, ki so svoje glasbeno znanje razdajali pri zasedbah, kot so Death (Kelly Conlon na basu), Steve Vaiju ter Nunu Bettencourtu (Philip Bynoe na basu), Vinnie Moore ter Cacophony (Atma Anur za bobni), Green Jelly (prav tako bobnar Paul Vowell) in ostali.
Imena ne pomenijo nič, če ni v ozadju kohezivne moči ter pravih idej. Xpressions Too!!! je nevaren metalski posladek, ki ponuja s svojim nizom dvanajstih skladb vtis, da je kakovostno muziciranje še možno in da nekatere stvari še niso bile polno izpovedane. Uvod z eksplozivno skladbo Push / Pull predstavlja ravnovesje kitare, bobnov in masivnega basa na način, kot smo ga bili z arabeskami vajeni pri Chucku Schuldinerju, le da je Rene v svojih kolažih šredanja in izražanja bolj optimističen, bolj pod vplivom Vaija, Satrianija ter Ala Di Meole, a na bolj temačni tonaliteti. Solaže se pretakajo subtilno in tekoče, energično in elegantno, strastno. Eastmeetswest ne manjša pritiska naelektrenih kitarskih distorzij. Rifi, ki se navezujejo na sitarski zvok spremljevalne kitare, so morda preveč nabrušeni, preveč metalurško rezki. Produkcija je navita in rezka, pod teksturami zvoka pa se kaže divja persona virtuoza na kitari. Efektivni kompaktni udar visokih tonov depilira in reže sinapse med levim in desnim ušesom, nakar z jazzovsko lepoto Di Meolovskega Nation Of Struggle preidemo na popolnoma drugi nivo komunikacije. Na leto 1979 spominjajoča kombinacija jazza, sambe ter umazanega prog rocka vstavlja v mozaik precej bolj galantno brušen košček, zaradi katere se eksplozivna hitrost dvojnega bas bobna v celoti čuti kot vsiljivec, a vseeno tak vsiljivec, ki ga tolerirate. Clone Theory z brutalno strukturo spet bolj moderniziranih metal pristopov spet brazda teksturo. Hladni, rezki piski brutalnosti se zasajajo z vsako nadzvočno hitrostijo dotika prstov po vratu kitare tistih nervnih sinaps, ki prepoznajo v celoti obilo talenta, a premalo občutja za mehkobo, dinamiko, suspenz. Če bi sodil zgolj po skladbi Part Of Me, bi Reneju pripisal shizofrenijo in paranoično psihozo, saj je death metal popolnoma združljiv očitno tudi z latino progom, jazzom ter težkokategornim funkiranjem na basu. This Is Life strasti ne pomirja, Drone 3.3 s pridihom poznih osemdesetih oziroma zgodnjih devetdesetih češe sentimente grobo in elektronizirano hladno. Kitara začne zveneti enolično ter preveč monotono. V dobi multiefektov je premalo poigravanja z zvokom, morda pa bi celoto namesto potentnega Ibaneza rešil bolj organski zvok lampaša ter zgolj in samo Fenderja (opala, mar je možno Fender, ki ga gospod Benton sicer uporablja, res sklestiti na nivo hladu in neresonantnosti meni vedno pretrdega Ibaneza?). Moderna virtuoznost je pla predaleč, na rovaš občutja pa se je začel kot prodoren tržiti zvok, ki je sterilen, navit, pretiran, zvok potenciranih čebelic. Thingz Happen bi morda pri Living Colour še funkcioniral, a brez vokalov zazveni vse precej prazno, utesnjujoče. Lyfe Support z epsko širino uvoda ponuja enako granitno trdoto kot prejšnji delci, Green Light Go!!! je imel morda v začetku kakšno bolj globoko sporočilnost, a je GTA zvok hitroprstega natempiranega soundtracka hitenja in praznjenja notranjega naboja s te strani zvočnikov bližje stanju ziritiranosti kot razodetja. V.U.S. (veryuncomfortableshooz) obeta postopno slovo depilatorja per excellence. Potentne in igrive kitare se po skladbi Open Air utišajo na tipično ameriški način.
Hladno pretiravanje in tehnicizem mi dajo odgovor na vprašanje, zakaj se na mojih policah ne najde veliko zgolj instrumentalnih izdelkov, če pa že, so ti datirani z letnicami pred letom 2000. Pravzaprav sem svojo dozo hladu in virtoznosti nazadnje konzumiral z deli Joeja Satrianija in prvih dveh plošč Steve Vaija, Yngwie Malmsteen pa me je izgubil z vsem svojim hitroprstim pretiravanjem. Di Meola je dosegel svoj maksimum pred letom 1980, seveda pa nadarjenih kitarskih geekov ni manjkalo tudi vnaprej. Čiste kitare in virtoznih akrobacij se vsaj sam hitro najem, je pa res, da je potrebno Reneju priznati obilo znanja, veščost kirurške izvedbe pa skvari precej pretirana in res skrajno neokusna produkcija. Ploščku manjka zvočna globina ter bolj dinamično poigravanje z zvokom, zakar postane na koncu vse enolično in precej dolgočasno. Manjka atmosferičnost in prav pri pomanjkanju slednjega me je gospod Benton nekako izgubil – pa čeprav mu pomanjkanja agilnosti, talenta ter muzikalične ostrine nikakor ni moč oporekati. Ni vse v hitrosti – včasih se da več povedati tudi bolj umirjeno in s pravim odmerkom decibelov, poleg visokih tonov pa se na mešalki najde tudi funkcija za krepitev srednjih in nizkih tonov. Slednjih Benton in Jacob Tyler Lucas v studiju, žal, še nista odkrila.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
