RENAISSANCE OF FOOLS – Spring
(Metalville, 2015)
Že pred štirimi leti, ko se je na mojem predvajalniku znašla izjemna plošča Fear, Hope & Frustration je bilo čutiti, da je Švedska z zasedbo Renaissance Of Fools bogatejša za še enega progresivnih briljantov, ki se prav zlahka lahko kosa z Opeth, Beardfish, poleg vsega pa prenese in preživi tudi odrski test moči z Wilsonovimi Porcupine Tree. Štiri celostne kompozicije tvorijo pri albumu Spring vnovič nekaj posebnega in progresivno avantgardnega. Nekdanja udarna moč zasedbe Pain Of Salvation, gospod Daniel Magdic, nekako ne more in ne sme sedeti na lovorikah stare slave, zato je bil tokratni skok v sonične globine namenjen premenam in spremembam prvih postulatov zasedbe. Spring je vsekakor bolj zračna in manj mračnjaška plošča, ki pa lahkotno meditacijo vseh glasbenih gradnikov ohranja tokrat bolj čisto in domala nemetalizirano.
Zvok albuma Spring je morda bolj oklesten distorzij, a se nivo dovršenosti in tesnobne melanholije ter depresivnosti ohranja v ravno pravšnjih odmerkih. Liricizem negativnosti bivanja lahko ponuja nihilistične podtone bivanja že od začetka dalje s skladbo Counting Down. Gravitacija stvarnega vseeno ne brzda eklektične dinamike teme, senc in briljantne kristalnosti zračnih zvokov kitar, svetlejših vokalov ter progresivne ritmike. Virtuozno mešanje zvočnih figur se stopnjuje ter potencira v izvrstno simfonijo kemije ter popolnega ujemanja med sodelujočimi glasbeniki. Internal Carousel se loteva z Rushovskim čopičem premešavati subtilno lirično svinčenost pesimizma z optimizmom popolnih harmonij. Igra zavajanja in usmerjenega vodenja po labirintih sugerirane decepcije je lahkotna. Scars dvigne nivo decibelov prvenca. Posvetilo, namenjeno zatiranim, ustrahovanim, tlačenim je pravi hommage časom, ki jih živimo. Porcupine Tree vrejo iz sleherne pore, iz slehernega takta tako po zvočnih podobnostih kot tudi v nivoju in barvi izkazanih sentimentov. Renaissance Of Fools so svojo glasbeno podobo s prvenca skoraj popolnoma odvrgli ter si vešče ogrnili bolj zračen, a še vedno temačen in težek plašč inteligentno potemnjene progresive. Naslovna skladba Spring je glasbena večdejanka, ki se začne z domala špansko zvenečimi akustikami Preluda, po katerem se začne malce bolj energični ples teme s skladbo On Your Knees. Agresivnejši tempo in udar po strunah obračunava z manipulativnimi opresorji, jih razkriva ter v našpičeno atmosferiko vpleta tudi zvočni suspenz gostega ustavljanja, nakar se v težkokategorni prog vdihuje tudi malce že preveč klišejske in vsekakor že slišane produkcijske matematike. State Of Opression s floydovskimi večglasji in asociacijo na krhkost skupine Yes razpira registre celo v smeri orientalskih metrik in skoraj toolovskega zborovskega mantranja. Sladki prehodi so prefinjeni in vsaj zvočno bolj pozitivni, tolažeči, pred končno odrešitvijo od notranje razcepljenosti, shizofrenije, stiske pa je potrebno dokončno ter dosledno narediti rez s preteklostjo. Revolution povabi k plesu za prihodnost in večjo pravičnost z imperativom zadržane teatralike akustičnih kitar ter srce parajočega vokala, nato pa se polni obrati po orbiti novodobnega rocka zgodijo z odločnejšimi kitarami, katerim pritegne zborovsko ubrano večglasje benda. Kot bi poslušal neizdani komad skupine Live. Nazadnje sledi pričakovano poslednje maziljenje in čiščenje, katarza s pozitivo sklepnega komada A New Dawn in nato nedokončan, neizpeti finale ter preliv v neskončnost teme in tišine. Manjka finalni dražej, pika na i, bottom line, bi si drznil izpostaviti.
Renaissance Of Fools so smiselno nadgradili nastavke prvenca, obenem pa preverili domet svoje simfoničnosti na dostojen, estetsko okusen način. Vseeno albumu Spring manjka ščepec tiste organske sproščenosti ter nepreračunljivosti, s katero so v prvo postregli, sedaj pa je čutiti klavstrofobičnost strahu, tesnobe, da bi z obstankom na starih postulatih zazveneli nekredibilno, ponavljajoče, a so tokrat s posnemanjem simfonike in ikonografije Porcupine Treejev izgubili ogromen del sebi lastnega šarma. V igro je prišel kliše, namesto prostega teka roke so se začeli fantje posluževati šablon. Recepture so preglasile ter zatrle slo po sproščenem eksperimentiranju brez strahu pred posledicami. Še vedno fin progresivni izdelek žal ne ponudi koraka naprej po svoji, sebi lastno tlakovani poti, temveč se sprehodimo po stranpoti eksperimentiranja s tujim glasom, melanholija bolj prečiščene forme pa uduši polni potencial primarnega ognja. Z elementali drugačnega se daje slutiti, da bo zgodba Renaissance Of Fools vnaprej vse prej kot predvidljiva. Metamorfoze se očitno še nadaljujejo, kam pa bodo krenile v bodoče pa bi bilo nesmiselno napovedovati. Renaissance Of Fools so bend, ki se razcveta v subtilnih odtenkih, v prihodnje pa bi svetoval manj kalkulativnosti in več drznosti pri skoku v neznano. Naj umetnik vnovič prevzame krmilo iz rok racionalno nastavljenemu progovskemu matematiku, saj je prava glasba več od metrike, taktov, notnega črtovja ter ujemanja med frekvencami posameznih zvenov.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
