El Misti – El Misti
samozaložba, 2020
V času hude neizvestnosti, strahu, tesnobe in nezaupanja se lahko porajajo tudi lepe stvari, ki nosijo obet boljšim stvarem onkraj tega sveta in časa, ki ga bi marsikdo najraje odmislil ter odpisal kot popolno distopično iluzijo, a je del stvarnosti, ki ji ne moremo ubežati. Vseeno je živeti lažje z dobro glasbo v ušesih, za eno bolj zrelo in dobro dozo klene americane z bluesovskim podtonom pa je poskrbela izvrstna zasedba El Misti z istoimenskim albumom, ki je prišel nenadejano na moj predvajalnik ter me pustil ravno prav pretresenega in vznemirjenega zavoljo vsega tistega, kar v dobri glasbi iščem!
El Misti je zasedba, ki se je poimenovala po vulkanu iz Peruja, ki dobrih deset let dodeluje v svojem domovanju nekje med Liverpoolom in Cheshireom svoj karakterno polni zvok, kateremu temelj postavljata umazana in ravno prav raskava dikcija Paddyja Bleakleya kot osnove, temelja, kreatorja glasu in sporočil zasedbe, na katero se lepo lepi iskriva, zrela kitara izvrstnega Kierana Gilschrista. To je jedro in srž zasedbe, ki črpa navdih od Crosby, Stills, Nash in Younga, od Eaglesov, od psihedelije zahodne obale, inteligentno pero Boba Dylana in Johnyja Casha, svoj izraz bogati z latino in karibskimi podtoni, dodaja proste elementale folka, se pa opira na dobre stvari, ki delujejo organsko in nadraščajo prozaični, ceneni nivo sodobne instantne kulture hitrega potrošništva na prvo žogo. Ko se kolektivni zavesti dveh močnih kreativcev pridružijo multiinštrumentalist Mike Gregson ter Rory Ballantyne, za mandolino in tolkala poprime lokalni as KD Taggart, za klaviature sede izvrstni Lee Shone, za Hammonde Adrian Gautrey, k godalnim sekcijam pa pritegne s svojo violino Daniel Axworthy.
Kar govori in nagovarja s slehernim čutnim, čustvenim, izvrstno izvedenim taktom plošče, na kateri ni viška, preobilja nepotrebnega ali instantno odvečnega, je polna glasba, ki resonira z dušo in premore več globine kot marsikaj, čemur sem lahko prisluhnil v zadnjem času. Od uvoda s skoraj Beatles zvokom in njihovo Let It Be navzeto skladbo Take Me To The Woods dalje ste na popotovanju, ki ponuja več od zgolj samo dobro izvedene glasbe. Izvrstni raskavi, po črnini izkušenj in polnega življenja navzete duše navzetem glasu Paddyja Bleakeya, ki po naravni inerci išče harmonije v stilu Neila Younga in kompanije. Kakšen krasen zvok ravno prav reverbizirane kitare ter krasno, ravno prav prisotno ritmiziranje ritem sekcije ter subtilne, okusno dodane klaviature servirajo americano v pravem, polnem pomenu besede. Pridih sedemdesetih, časov, ko ni bilo potrebno vse popravljati z elektroniko in so glasbeniki dejansko morali znati igrati, saj se je vse lovilo in snemalo na kolute analogno. Toplo, analogno in organsko zvenijo tudi El Misti, ki s svojim retro barvanim slogom in paleto topline topijo led ob omrtvelem srcu spontano, z občutkom, s harmonijami.
The Rose That Grew On The Moon si sposoja motiviko Malega Princa, s sebi lastno mehkobo pa dodaja v kontekst občutek nepogrešljive močne akustičnosti ter zvena glasbe, ki drsi spontano od folka do countryja, pripada brezčasju in daje občutek gravitacije, stvarnega, življenjskega čutenja, ljubljenja in strasti, ki greje in gori ter pelje senzualno k stanju očarane hipnotičnosti z vsem – z vokali, z akustiko, z ravno prav raskavo solažo, s potegi prstov po basu in palčkami po bobnih ter z dodatkom prave mere klaviatur. Woman, Let Me Be je krasna folk rock skladba, na kateri se Paddy s svojo barvo glasu, ki drsi od črne, črnske (pa ne da bi zvenel rasno obarvan) prevaja prek Dylanovih registrov do barve Bena Harperja, dodaja spevnost prej omenjenih Crosbyja, Stills, Nesh in Younga z izvrstnimi večglasji, glasbeno kemijo in taktnostjo, ki se ne deklarira z eno samo postavko, temveč govori ter deluje zase. Izvrstna Devil Won’t Dance s špageti vestern pridihom prinaša v celoto malce več umazanije, morda malce Dire Straitsov, precej bluesovskega občutka okusno odigrane godbe, ki pelje film življenjsko kaljenega rocka lepo in neprisiljeno k ekstatičnosti dobrega. El Misti kot vulkan navdiha dodajajo plasti srčnosti, žarečega pepela ravno prav umazanih kitar, ravno prav poudarjenih orgel, basa in bobnov, vrh katerih je ta specifični, duše in občutka polni vokal, ki je vsesveten, predihan z etrom peklensko dobrega, besedila pa so sanjavo eterična in ravno prav sladka. Seksi! Nekako tako, kot bi z občutkom drseli po istih pokrajinah bolj rockersko obarvani Morcheeba, če bi imeli za mikrofonom moškega vokalista, morda manj znanega a enako senzualnega brata Skye Edwards.
The Rose That Poisoned The Ground obeležuje polovico izvrstne epopeje po srčnih stranpoteh in prelomnicah izkušenj polnega rapsoda. Kakšne umazane orgle in super kitarski rif, pod katerega se podpisuje izvrstni Kieran Gilchrist! Kakšen občutek in spevni drajv, ki pelje sugestivno vse skupaj v vode bolj energičnega, resonantnega rocka, ki diha in eksponantno raste, se dviga z emocijami, z dinamiko k platoju ekstaze dobrega. Čutite zven bolečine, trpkosti, trpljenja, življenja in minljivosti? To je to! To je strast! Tako mora zveneti dobra glasba z jajci! No One Remembers The Loser je namenjen koraku naprej s svojo bolj subtilno, sanjavo, hipnotično strukturo. Prosojna kitara in ta klavir, ki dodaja takte k najprej klasični baladi, ki pa je več kot jokava pesmica. Kot bi dodajal svoj prijem Bruce Springsteen, ko poje bend o odtegnitvi duše, o izgubljanju samega sebe, o okrnitvi človečnosti, humanega, kot bi pel in svaril pred časih, v katerih smo se znašli sedaj. Da najdemo pot nazaj in da ne zapadamo v malodušje so tu dodane bolj močne in prav marinirane kitare, solaža, ki pelje emocionalni vlak pravih čustev do finala, ki ni fatalističen, daje tolažbo in upanje s temi sladkimi godalnimi dodatki, patosom, ki pa ni patetičen in namenjen zgolj sam sebi. If I Am The Sky ob pritajenem grmenju dodaja sladke podtone akustike, pod katero bi se zlahka podpisal Eddie Vedder na kateri od svojih solo plošč. El Misti funkcionirajo tokrat morda malce bolj zadržano, oklesteno, a vseeno jasno in nič manj svoje! S prijateljevanjem z demoni, peklenščki, katerim so prodali svojo dušo, da bi lahko igrali in ubirali strune življenja družno v tistem danem skopo odmerjenem spletu prostora in časa.
Bolj igrivi 1983 je lahkoten folkovski briljant, ki dodaja v igro akustike mandolino, violino, odklaplja odvečnost efektov in elektrike, decibelov, posega po neposrednosti zvena strun, lesa, prstov, ki lepo drsijo po vratu inštrumenta in precizno dajejo prave frekvence na pravih mestih. Pogreznete se v naslonjalo in si predstavljate, da bi bili El Misti idealni za Floating Castle, prav čutite dotik toplega sonca, godbo čričkov in s srca morda za hip ali dva spustite vse temne oblake bivanja in teže sveta, ki pritiska na pleča vsakega izmed nas. In El Misti še niso povedali in izkazali vsega. Nadaljevanje s karakterno drugačnim komadom Kingdom poseže skoraj na tla, na dominion folka, ki si drzne igrati z vsem progresivno, a na način sedemdesetih. Subtilna minimalija z uvodom boža počasi, z občutkom, pusti času čas in vsakemu inštrumentu njegov naravni položaj, mesto, odmerek tiste mnogotere metafizične naravnosti, ki si jo ob odpiranju registrov niti ne bi znal predstavljati drugače. Nekako tako, kot se to zgodi pri orkestracijah pri našem Kreslinu ali pa si to dajo v svoji optimistični fazi Bad Seeds, morda bolj Moody Blues … In nato senzalno okusni Take Back Control s svojo bluesovsko noto, s svojim zadržanim narativom. El Misti so dodani vsi tisti delčki čudovite glasbe, ki se dogaja med izvrstnimi glasbeniki ter vas vpletajo v vorteks emocij kot dodanega neimenovanega člana, kot člen, brez katerega se ta sinergija ne bi dogajala.
Mater, po enem, po drugem, po desetem posluhu plošče El Misti lahko rečem le, da sem vesel, da se čudeži dandanes še lahko dogajajo! V času malodušja in pesimizma me objema lepa in dobra glasba, ki premore več kot le klišeje in tiste formule, ki se jih sam prehitro naveličam in jim ne morem prisluhniti. El Misti so drugačni, predvsem pa funkcionirajo v svoji igri organsko, povezano, čarobno, zato bodo na mojem predvajalniku dobili kar redno mesto. Da odženem črne oblake z neba in si vseeno dovolim biti melanholičen, zasanjan, hipnotiziran z nečim lepim in dobrim. Tu je slišati glasbo, v kateri bo veliko dobrega za zaljubljanje, za ljubljenje, za čaščenje, za zobanje, za analizo in za samoohranitev pozitive tudi za vnaprej, saj je plošča večplastni briljant. Glasba polzi iz sleherne pore, ko pa temu dodate karakter in ta super, ravno prav barvani vokal, ki se ga navzamete nemudoma, si predstavljam, da bi po odpravi dekretov o karantenah, o samoizolaciji in odtujitvi prav radi stopil iv prve vrste pod odrom ter pozdravili bend, ki ga prej niste poznali, a vam je zlezel v podkožje in tam ostal za vekomaj že s prvimi takti. In to, dragi moji, je glasba s pravo potenco! Tako deluje čarovnija pravih tonov in duše!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
