Year Of The Cobra – Ash And Dust
(Prophecy Production, 2019)
Seatlle je bil od nekdaj mesto, ki je buril mojo glasbeno radovednost – ne zgolj zato, ker je bil v devetdesetih rojstno mesto grungea, temveč tudi zato, ker je bilo to večno deževno mesto kraj spočetja ter prvih korakov nesmrtnega Jimija Hendrixa. Danes se v spekter seatelske glasbe dodaja novo ime, nov bend – doom stonerski bend Year Of The Cobra. Prav poseben duet tvorita od leta 2015 dalje basistka in vokalistka Amy Tung Barrysmith ter njen partner in soborec Jon Barrysmith za bobni, s svojim drugim celovečernim albumom Ash And Dust pa prinašata prav okusno sabbathovsko začinjen doom s prostimi radikali perfidne poslušljivosti. In slednja je, ne glede na minimalno sestavo benda, kakovostna.
Osem skladb albuma Ash And Dust funkcionira prefinjeno in močno, trdno, saj je poleg stalnega in kohezivno povezanega zvoka fuziranega basa ter trdnih in močnih bobnov tu v kontekst ter v prvi plan postavljen okusni in ravno prav zasanjani vokal pevke, ki zna uporabiti glasilke. Že na otvoritvi s skladbo Battle Of White Mountain je slišati recepturo. Slednja je produkcijsko začinjena z izkušeno taktirko moža, ki je sproduciral prvenec Nirvane, album Bleach in nato še Incesticide, zgodnje Soundgardne, z Jackom Endinom, kar je le vrh ledene gore dobrega iz CV-ja tega zvočnega mojstra. Ravno prav počasni udar basa in bobnov drobi in drobi masivno takte, zelo okusno in dobro spisana skladba o borbi titanov, velikanov. Pošastno gosto grmeče basiranje, na katere Amy dodaja okusne, skoraj grungersko sanjave meditativne vokale, ki spomnijo na manj odrezave L7, a z manj hitrosti in naglice. Veliko je atmosferičnega barvanja in okusnega dodajanja celo basističnega sola na epsko razširjen zvok bobna, ki igra na vse ali nič z zelo malo obrati ali spremembami konstantnega ritma. The Divine z groovom, militantno noto, dobrim preigravanjem ter dodajanjem spevnega in konciznega Amyjinega vokala. Fak, kako zna dekle lepo peti in v sicer precej preprosto rudimentirano igro organskega spoja ponavljajoče godbe dodajati tisti glas, ki dviga sicer enostavno občutje na višjo raven! Okusno! Naslovna skladba Ash And Dust je udarna, punkerska, odrezava, ostra. Amy na punčkasto uporni način doda svojo anarhistično noto o revoltu, ki se z brnečim zvokom Rickenbackerja v marsičem spomni na Lemmyja ali pa dodaja v celoto celo malce prvinske HC ter obenem stonerske note. Na slednje spomnijo prvinski skupinski vokali, ki zvenijo surovo, anarhistično in uporno, morda shizofreno kataklizmično s svojim »fuck that« principom ter sredincem proti klimatski brezbrižnosti ter črnih scenarijih postopne degradacije sveta, okolja in ekosistemov, kot smo jim priča v zadnjem času. Vse terja akcijo, svoj moment besa, jeze, ostrine pa v kontrast zasanjanosti in postapokaliptično všečni psihedeličnosti, s katero se dvojec sicer rad poigrava.
Izvrstni Demons zdrsne v stanje doomovske estetike, slednja pa je temačna in zlovešča. Kot bi se hranila z istimi vitamini kot zgodnji Sabbathi, le da je ta retro občutek pri Year Of The Cobra še bolj rudimentiran, prvinski, preprost. Morda zato, ker ni kitare, ki bi bila v tem kontekstu dejansko odveč, saj se bas igra pri dvojcu tako, kot bi igrali kitaro. Into The Fray je verjetno eno bolj udarnih presenečenj plošče, izvrstni energični groove valovanja basovskih strun in bobna pa se na način heavy psych metala ter stoner – dooma vokalno spevno prepreda v nekaj, kar vas vabi k temu, da bi vokalno pritegnili refrenu o sporu, trenju, dodajanju peska v sistemski ustroj pokvarjenega sveta. In ob tem monolitsko stresanje tal z basom in udarci po opnah ter činelah. Efektivno! At The Edge s svojo masivno melanholijo in krasnim poigravanjem s formulo arhitekture dobrega in preprostega rifa dokazuje, da je bend zrel za soočanje s svetom ter prav esencialno namenjen vsem ljubiteljem težke zadimljene doom metalurgije. Dark Swan z izvrstnim bobnarskim uvodom, postopnim dodajanjem basovskih kontur ter vokalov in izjemnega, res epskega refrena le dviguje raven pričakovanj, finale z zloveščo In Despair pa na teksture samo basa in sugestivnih šumov lebdečega zvoka popolnoma brez bobnov, skoraj še bolj subtilno dodaja piko na i težki, a lepi gravitaciji verzov o brezupu. Ženstveno, estetsko, okusno! Do zadnjega demoničnega trušča in dodatka le dveh udarcev po činelah! Konec je brutalen in terja vnovični obrat, vam garantiram!
OK, pa ne da sem raznežen zgolj samo zato, ker se je bend iz Seatlla znašel na predvajalniku z namenom, da me vnovič spodnese ter dokaže, da ne vem vsega ali pa to, kar sem mislil, da vem, ni nič … Year Of The Cobra je bend s posebno, skoraj magično noto. V minimalijah se skriva genialni občutek za muziciranje, ki bi bilo brez Amy absolutno bolj prazno in brezvezno. Ženski vokali dajejo tokrat celoti nekaj posebnega šarma ter v maniri čaščenja vestalk, čarovnic, magičnih urokov ter bolj enigmatične lirike, namenjene svetu, ki si le umišlja, da vse ve in razume. Absolutno smo priča fantastični plošči, ki premore energijo, vsebino, melodičnost in peklensko dobro zrelo noto. Ash And Dust je izdelek, ki poraja željo po še, obenem pa vas mahne že s tem odmerkom glasbe tako, da vam, požrešni nenasitneži, ne bi smelo manjkati volje priviti glasbo na polno, se postaviti pred zvočnike ter pri posluhu nizkih frekvenc ter artikuliranega ropota doseči višje meditativno stanje duha, čeprav so spevi in psalmi slišanega pesimistični in govorijo o koncu sveta in časa. Fino in mastno ga žgeta mož in žena, mi pa si lahko na spisek želja za v prihodnje dopišemo tudi tretjo ploščo benda Year Of The Cobra!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8,5 / 10
