Witchcraft – Black Metal
(Nuclear Blast Records, 2020)
Zadnji čas sem iskreno vnovič eksplicitno naklonjen akustični glasbi, saj je ta pristni stik prstov s strunami in naravno resoniranje lesa ter zvočno brnenje trupa kitare, ki mu pritegne še vokal brez olepšav, preproducirane kozmetike in podobnih lažnih okrasij nekaj najbolj iskrenega v glasbi. Ni prostora za slepljenje in za hlinjenje, v tistih parih akordih in tonih pa se razkriva nemudoma dejstvo, ali ima spisana glasba dušo ali ne. Dobro, stvar okusa, a prav z veseljem sem sprejel dejstvo, da je na pot popolne redukcije stopil tudi Magnus Pelander, vokalist in kitarist retro okultne rock zasedbe Witchcraft. Švedski kreativec je tako opustil idejo klasične zasedbe, kjer sta celoto zvoku dodajala še basist Tobias Anger ter bobnar Rage Widerberg ter na način, kot je to počela cela paleta folk pevcev v šestdesetih ter, ja, še bolje, Bruce Springsteen na plošči Nebraska, postavil nov zvočni imperativ glasbe, ki tvori ploščo, pomenljivo in zavajajoče poimenovano Black Metal. Ne gre torej za decibele in za umazan nordijski satanizem v klišejskem paketu, temveč za senzualno melanholični folk z dušo, ki izpoveduje zgodbo osamelega, za zidove osame ter obupa polnega človeka, ki se sooča s svetom. Sam proti vsem. Redko razumljen. Ranjen. Gol. Brez mask in visoko letečih idealov.
Funkcionalni minimalizem se razpira s sedmimi emocionalno nabitimi skladbami. Uvodna Elegantly Expressed Depression se začne z okusnim ubiranjem strun akustične kitare, ki ji pritegne boleč jek Magnusovega vokala. Okusni potegi po šestih strunah in posamezni izpostavljeni toni, poudarki na višjih legah se krasno stapljajo z depresivnim, precej mračnim liricizmom. »I swear I saw death standin’ in my hall / Casting her black shadow on my white wall / I reek of death from inside my soul / I’d never thought I’d lose you on a whim,« poje Magnus s srce parajočim glasom. Pesem o odhajanju, o slovesu, o izkušnji nesrečne ljubezni, razočaranja, ki prispe v prvi plan z drugo kitico, stopnjuje precej ponavljajočo emocijo brezizhodnosti, fatalizma. Slednji je z zvenom minimalno, na country balado navlečenega nadaljevanja z A Boy And A Girl. Magnusov lepi vokal dodaja dodatno vrednost minimalnemu ubiranju strun, zgodba o izbrisanih mejah med spoli, o transeksualnosti, izgubljeni spolni identiteti. OK, Magnus je kronist sveta in časa, v katerem se izgublja esenco, dušo. Kot bi sledil trpkim sledem Townes Van Zandta v njegovih vinjetah ali pa bi poiskal v slišanem asociacijo pri Tomažu Pengovu. Le da je manj dinamike, manj hitrosti ter je še bolj statično uničevalnega. Je nekaj bolečega in obenem lepega v jeku balad, ki pojejo o resnični naturi običajnega smrtnika. Sad People je tako žalostinka, ki z rustikalno noto vnovič koketira s smrtjo, z neuresničenimi sanjami, z žalostjo. Witchcraftovski prijem je tokrat introspektiven, posut z melanholičnimi toni, ki ne dopuščajo odtegnitve k optimizmu, luči, upanju. In slednje je s skoraj osmimi minutami istega dostopanja s skladbo Grow precej naporno delo. Kot bi se ustvarjalo zgolj zvočno kuliso za speve o izolaciji, o samoti, o koroziji vrednot in morale sveta, ki idealistu jemlje sapo, željo po uporu, briše nasmehe z ustnic in spira sončne odtenke svetlega zato, da bi bil svet uniformirano siv. Ta kulisa je zadržana, krhka, zlahka lomljiva, od poslušalca pa terja obilo koncentracije, poslušalskega napora, da se prebije prek sicer konsistentne, a zvočno puste sonične pokrajine istih repetitivnih kitic in refrenov. Žal, glasba je precej enolična in dinamika pretiha, brez poudarkov, ki bi prinašali odklone, tisto noto, ki bi dajala oporo za več zapomnljivosti.
Free Country je ena lepših balad s krasnim arpegiom pa Magnus ubira prave strune ter, sicer z manj žametne nižine kot pri Johnyju Cashu, poje stihe o le navidez svobodnem svetu osamljenih src. »It’s a free country / Oh, you are free to roam / If you believe in nothing / Then nowhere is your home / I’m alone in this prison / Hey, no one has the key / The snow so stark it glistens / On the Sunday trees,« odpoje lepi glas, kateremu nato sledi eden lepših partov bolj žive kitare, ki si dovoli domala zapeti, odpreti registre, kot bi jih ubiral Tomaž Pengov. Ton je presunljiv, zvok nasičen z zvenom rekvijema, žalostinke za izgubljene duše. Sad Dog je verjetno svojevrstni vrhunec plošče, saj se zvoku kitare dodajo delikatno in prav okusno polomljeni štirje toni, odigrani na starem, ravno prav razglašenem pianu, sicer pa je vse ostalo v krajini plošče nespremenjeno, da se s sklepom s Take Him Away prepustimo subtilnemu bledenju, dokončnemu slovesu, gostemu zvoku tišine.
Uf, težka je bila ta izkušnja, ki sem jo bil deležen z namensko zavajajočim albumom Black Metal. Metala ni, prav tako ne agresije – prej obratno, saj je v konceptu popolne organskosti ter občutka dodana le peščica prosto zvenečih akordov, ki dopuščajo Magnusu Pelanderju odprti svoj vokal. Slednji je zlovešč na tisti človeški način, kjer iz sleherne pore polzi depresija, gravitacija bolečih emocij pa jemljejo zrak in stiskajo polje doživetja na precej enolično, puščavniško emocijo konca, ki je eminenten. Tesnoben občutek je monoton, čeprav je v skladbah zaznati lepoto, nekaj privlačnega, je pa definitivno jasno, da je to plošča za sladokusce, za ljubitelje ekstremnega in trpkega folka, ne pa za ples in za ugajanje množičnemu okusu, ki je pogosto pogrošen, vulgaren in plitek. Witchcraft ali bolje – Magnus Pelander osebno – se tokrat predstavljajo s krhko umetnino, ki zatemnjuje sobo introspekcije, pričara lepljivo atmosfero napora in z lepo formo podaja precej težke teme. Morda bi sam dodal k celoti malce več dogodja, dinamike, malce več različnosti, karakterja, ki pa v zvoku enega samega človeka s kitaro, ranjenim srcem in dušo ter odprtim grlom, žal ni možna.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
