Wisdows Oh Deer God
(UMC Recordings, 2017)
Lepo je dan začeti s pravo mero umazanih riffov, za lepo presenečenje pa so tokrat poskrbeli Britanci Widows s svojim novim albumom Oh Deer God. Ste oboževalec zvokov zasedb Kyuss, Clutch, Down, Electric Wizardov, švedskih Entombed in iščete nekaj novega, svežega, kakovostnega in udarnega? Drznem si napovedovati, da se boste že ob prvem posluhu drugega studijskega izdelka zasedbe, ki se je spustila v vode ustvarjanja leta 2008 več kot potešeni! Nottinghamski stonerski sludgerski četverec se tokrat prvič predstavlja z novim basistom Philom Emblinom, nov član pa je v kolektiv vnesel več umazanije, trših podtonov ter potenco, ob kateri se kemija med Adom na vokalu, Kiddo na kitari ter Ze Bigom za bobni le poudarja in ne spreminja. In plošča s sedmimi briljanti ne streže s floskulami, mašili in brezveznim sranjem.
Otvoritev kratkega a konkretnega albuma z naslovno skladbo Oh Deer God razodeva osnovno premiso, katere ste v obilju deležni. Najprej so tu dobro zastavljeni rifi, mastni in umazani kitari pa več kot fino parira masivna ritem sekcija, prek katere se zliva eden boljših sludgerskih vokalov. Kot bi poslušal Phila Anselma ali bolj razpizdenega Neila Fallona v najboljših trenutkih, čeprav potegnejo na ameriški zvok pa se pod površjem pri Widows skriva dovolj angleškega doom korenja, sabbathovske duše, a na bolj mastnem, nasičenem in modernim časom primernejšem zvoku. Po dinamičnem uvodu se bend požene v HC vode z natempiranim in pospešenim komadom Caffeine And Hatred, kar v malce več kot minuti le malce bolj eksplozivno premeša karte, že s Heresy And Venom pa ste nazaj v močvirnih vodah kakovostnega sludgea. Militantno, nasilno in niti malo sanjavo ritmiziranje in tekoča resonantna melodika polni ušesa, sludgerska duša pa prede od ugodja. Blue Tuna se po uvodu basa in bobnov razraste v malce bolj masivno kompozicijo počasnejših rifov, ki kaj kmalu eksplodirajo v skladbo, katero bi pripisali marylandskim magom Clutch. V celoti je dovolj prostora za umazano bluesiranje, metalurško rustikalno razbijanje stereotipov ter prebujanje asociativnih tokov, s katerimi je domovina kakovostnega visokooktanskega sludgea lahko tudi Evropa. Zakaj pa ne? Še pomnite Entombed? No, pustimo imenske primere in tripajmo dalje na nove Widows. Mehkih tkiv v celoti ni. Mašila so estetsko nastavljena na ravno pravih mestih, sicer pa v celoti resonira le visoko kakovostna glasba. Primer tega je seksi nagajivi komad Ride To The Realm Of Coitus ali umazani Baron Greeback Blues, vedno pa me pri sludgerskih izdelkih pritegne finale, na katerem se strasti po navadi umirjajo. Tudi pri tem so Widows pedantni in z esenco Alice In Chainsov predihani Germanium Buzz sklene celoto okusno, stilsko dovršeno. Izvrstno delo, fantje!
In sedaj k celostni oceni. Težko bi karkoli kritiziral in postavil pod vprašaj. Oh Deer God je prvovrsten izdelek, poln samozavesti, dovršenih tekstur in glasbe, ki je blizu mojemu srcu. Ne manjka groova, mastnih in zvokovno lepo nižanih distorzij, dobre ritmike, preobratov, srce pa kradejo tudi prvorazredni vokali, ki si zaslužijo stoječe ovacije. Oh Deer God je plošček, zaradi katere boste pripravljeni svoja ušesa hraniti z dozo istih komadov na neprekinjenih ponovitvah večno, sonična katarza pa ne bo kazen za dušo in možgane temveč le infuzija življenjskega nektarja, ki ga v sodobni glasbi dandanes kronično primanjkuje. Widows dvigujejo povprečje in srčno upam, da ostanejo pri masivnih kromiranih težkokategornih sludge uporniških jajcih tudi v prihodnje ter da ne bodo prodali svoje teže za malce več medijske pojavnosti. Na oltar svojega glasbenega malikovanja sem postavil novega boga in slednji nosi kapitalne rogove!
Sandi Sadar Šoba
