White Stones – Kuarahy
(Nuclear Blast Records, 2020)
Zadnjih nekaj let sem se prevečkrat naposlušal dvoma in gneva »true« Opeth zanesenjakov, ki v švedskem bendu ne vidijo več prave ostrine, bend pa je v zadnjih parih ploščah dejansko growle zamenjal z retro prog izrazom. Razlika od zgodnjega dela diskografije zasedbe je občutna, tako se človek vpraša, ali še znajo in sploh želijo delati agresivnejšo glasbo, povod za menjavo zvoka pa je nedvomno primarno Mikael Akerfeldt osebno, se pa letos potrjuje ugibanje, da je tisti, ki je imel v sebi vedno največ prvinskega metal plamena in sle nedvomno basist Martin Mendez, ki se ve letošnjem letu dokazuje s svojim prvencem oziroma s stranskim projektom White Stones. Zasedba, ki si je za bazo izbrala Barcelono, se letos predstavlja z debijem, ploščo Kuarahy, poimenovano po Mendezovem rojstnem mestu v Urugvaju, od koder se je pri rosnih sedemnajstih odselil na Švedsko. Kot kaže, se s tem vrača k koreninam tako svojega geografskega kot tudi glasbenega porekla, saj je plošča, ki poka od death metalske estetike in zvoka, povratek k praizvoru glasbenega navdiha.
Kuarahy je album desetih death prog skladb, ki so nasičene s prvinskostjo, besom, groovom, plošča pa s poklonom urugvajskemu soncu (kuarahy po urugvajsko pomeni dejansko sonce) stremi k udobju, k glasbeni eklektiki, ki se ji Mendez ni nameraval popolnoma odpovedati. Album, ki so ga dopolnili še Eloi Boucherie iz zasedbe Vidres A La Sang na vokalu, bobnar Jordi Farre iz Cruciamentum dodaja v zvočno sliko poleg Mendeza na basu ter kitari še enega starega znanca iz zasedbe Opeth – Fredrika Akessona, ki je odigral na dani plošči vse solaže razen skladbe The One, na kateri je svoje znanje in veščine pokazal Per Eriksson, dobro znan iz dela zasedb Katatonia in Bloodbath. Mendez torej potrebuje dodatne ventile za izraz kreative, po slišanem sodeč pa je slednja precej bolj retro death barvita, se pa ne otresa progovskih odtenkov, ki so se pri glavnemu ideologu zasedbe zažrli globoko v podzavest, predvsem kar zadeva ritmiko, dinamiko in tonalne preskoke, ki so skoraj, recimo tako, jazzovsko death metalski.
OK, pa pojdimo po vrsti! Kuarahy kot ščemeči uvod z arabeskno lestvico dehti po Opethih, pridih Bližnjega Vzhoda pa je zgolj ogrevanje, saj se z Rusty Shell servira močen groove. Masivni zven basa, ravno prav trdih in ravno prav mehkih kitarskih distorzij, na katere se pnejo tekoči bobni ter po Akerfeldtu navlečenih grlenih vokalov, ki jim je Eloi dostojno kos. Opethianska nota je tako slišna in čutna v melosu kot tudi v eklektični energiji, ki jo bend ne poskuša skrivati. Dodatki Akessonove pedantne in z dušnim nektarjem polnjene kitare vas sili v odklop od fizičnega bitja, genialna igra pa je v svoji integralni dinamiki morda malce predvidljiva, če smo iskreni, čeprav ne moti in ne ubija volje po predajanju in sledenju pripovedni niti. Worms z ravno prav sproščenim prog občutkom lahkotnosti prehaja polje albuma Deliverance ter Blackwater Park, a so White Stones tu zadovoljni s krajšimi prehodi. Manj kot štiri minute intenzivnega preigravanja dopuščajo dovolj, da se naredi ravno dovolj za katarzo in čiščenje čaker. Prog torej da, a ne na ceno mašil. Death metal tudi, a ne na rovaš občutka in višje stopnje zlivanja pedantno odigranih partov. Drowned In Time je pri tem bolj senzualen in melanholičen, bolj zadržan in ravno prav otožen, bend pa ne taji svojih izvornih počel ter simpatij, ki so odlikovale Mendeza kot sokreatorja Opeth diskurza v vsem tem času kot gonilno silo, kot človeka, brez katerega ne gre.
The One je v celoti poseben dražej, ki grmi in brni od imperativa, ki je prav Mendezov. Slednji je tu kreativna avtoriteta in tega se bend, ki se trži z Mendezovim imenom, popolnoma zaveda. Kljub vsemu vse funkcionira in v tem ne manjka niti gram organske energije. Ni sintetike, prisile, je pa veliko sicer že slišanih in okušanih, a vseeno prekleto okusnih klišejev, ki prebujajo dobre občutke ter peljejo kalejdoskop misli v tekoče sosledje dirigiranih ekstaz. Dinamična Guyra z lepim rifom in kitarami daje prosto pot izvrstnemu oratorju Eloiju, ki se na podoben način, kot to zna Gianni od Noctiferie, sprehaja od jazza do death proga v stanje prostega eteričnega igranja z dovoljenim. White Stones prestopajo meje žanrov kot dobro naoljeni plesni stroj, balet zvoka pa se nadaljuje tudi z djentovsko Ashes, jazz blues deathom skladbe Infected Soul ter ognjeno salso strastne skladbe Taste Of Blood, ki reprezentira prog v pravem smislu besede. Sklep s suspenzom skladbe Jasy je estetski, na nek način pričakovan in s poskusom artizma okusen, čeprav morda malce odvečen.
Kaj lahko rečemo na prvi posluh? Morda to, da res iskreno upamo na to, da Mendez najde pri vsem delu in garanju z Opeth še več časa za solo diskurz, saj je slednji okusen, lep, poslušljiv in vreden imena snovalca. Estetika, ki se jo čuti v slehernem delu celote, je prefinjena, lepo začinjena, Kuarahy pa daje na nebo metala dolgo pogrešano opethiansko sonce, ki ni Akerfeldtovo, a je v svoji konsistentni strukturi in lepoti enako vredno neba, ki se mu predajamo lahko brez strahu, da ne bi dobili dovolj vitaminov, dobre energije, prav tako pa se z eksperimentalno noto in lastno inerco namensko umešča na tisti kvadrant univerzuma, ki ne prenese čistunstva, puristične puhlosti ter čistih linij. Bravo fantje, jaz si želim še eno porcijo!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
