Up in Downs – Vse, kar sem pozabil II
Akord Records/Kulturni center Maribor, 2019
Pri poslušanju slovenskih radijskih valov bi človek kaj hitro pomislil, da je vse, kar se kreativnega zgodi, doma v večjih mestih, periferija pa je po vsem sodeč namenjena raznim cover bandom, narodno zabavnim poskusom finančno plodnega preigravanja in izkoriščanja inštrumentov (še posebno harmonik). Ta dualizem urbanega in ruralnega je že zdavnaj preživeta. Morda je kaj takega držalo še v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega tisočletja, a je bilo prekleto jasno dejstvo, da so rock in drugi hrupnejši ter uporni žanri nekonvencionalnega imeli vedno slednike in častilce tudi na krajih onkraj mest v vedno bolj urbaniziranih zaselkih. Rockerskih poskusov tudi tam ni manjkalo, a so redki preživeli test časa ter iz faze fantaziranja o muziciranju naredili ploščo, nato še eno ter preživeli več kot par let pod skupno streho.
Do domorodne kreative sem sicer precej zadržan, saj je bilo doslej bore malo takega med slišanim, da bi lahko v to verjel ter neprekinjeno vrtel na domačem predvajalniku, pa ne posplošujem tega, a večina domačega dela je bila predvidljiva, brez dodane vrednosti, s praznimi liričnimi sporočili, glasba zlepljenih klišejev ter z mehko potenco, tako sem se nekako s previdnostjo lotil tudi zasedbe Up N Downs ter njihove druge plošče, ki po letu 2015 ponuja letos drugi del albumskega sicer identično poimenovanega albuma Vse, kar sem pozabil II, ki ima z razliko od prvenca poleg števila 2 dodano tudi vejico. OK, bend je v mojih ušesih in na mojem predvajalniku nekaj novega, zato sem zvest praksi mnogoterih obratov, da se mi sekstet mladih entuziastov dokaže in da se kreirajo prva mnenja ter iztočnice za konstruktivno kritiko in podajanje dobronamernih mnenj, s katerimi poskušam svoj košček prispevati k rasti in razvoju tega, kar naj bi glasba vsaj v mojih ušesih, predstavljala. Bend ni nov, saj so fantje in dekle iz okolice Mozirja leta 2008, v času, ko je bil rock (vsaj tisti v klasičnem smislu besede) v najstniških vrstah že v fazi ugašanja, sklenili ostati zvesti počelom organskega ter kreativnega liričnega sporočanja svojega stališča, svoje vloge v nesmiselnem svetu s podkrepitvijo klasične rockerske zasedbe. In v tej ne smejo manjkati dve kitari, bas bobni, klaviature in vokali v večih plasteh. In pod vsem tem se lahko dajo kljukice, saj forma stoji, poleg tega pa trinajstim avtorskim skladbam ne morem in ne smem odrekati primat nečesa samostojnega, klenega in pogumnega v tem smislu, da v času vse pogostejšega odrekanja slovenski besedi pri stihoklepstvu ostajajo UND zvesti domorodnemu besedišču. No, skoraj dosledno …
Trinajst skladb celostno sicer ponuja korektno rockersko godbo, ki pa se prav zlahka zamenja za datumske letnice 1990 dalje in ne za nov milenij, saj je v slišanem in podanem vse nekako rustikalno, starikavo, rahlo prežvečeno in že slišano, naivno ter, kot bi rekla moja žena že po parih akordih slišano kot »tipično slovensko«, če veste, kaj s tem mislim. Uvodni Pozdrav iz Mozirja je tipična skladba za bikerske mitinge, precej suh duet osnovno zastavljenega rifa dveh kompaktnih kitar, ki jima strežeta David Zavolovšek ter Robert Likar, žal ne zadihajo na polno tako, kot bi to v pravi maniri naredili AC/DC. Sicer dobro postavljeni vokal Erika Zavolovška je preveč čist in nedolžen, da bi nakocinil, sprehod po imaginariju starega hard rocka vse tja do Thin Lizzyjev pa nekako ne odpre vseh registrov ter ne zagode na prave strune. Božji ateist je tu bolj dramaturški, bolj dinamičen, a je v v nebo vpijoči rockerski baladici, ki se v marsičem navzema vplivov sicer korektnega baladnega alter rocka, ki ste se ga naposlušali v trenutkih pred prelomom tisočletja. Drugi jaz si z dodatkom waha želi priti bližje Skunk Anansie, čeprav Erik ne parira Skin v ostrini ter barvitosti, Up N Downs pa si dovolijo malce več svobode gibanja, več distorziranosti in teatraličnosti, ki ne ubija duha in želje po nadaljnjih razodetjih.
Naslovna skladba Vse, kar sem pozabil II je okusna balada, ki posveča svoje verze minljivosti ter se na zrel način loteva aspektov pozabe, krhkosti bivanja ter eksistencialnih plati življenja. Kot bi prisluhnil večglasjem skupine Društvo mrtvih pesnikov si dajo UND pravico do vokalnega razpiranja palete, ki zveni lepo ter solidno, prav tako kot tudi dobro uravnotežene kitare in ritem sekcija. Kar pogrešam in ne slišim dovolj so poudarki klaviatur mlade Lucije Hrastnik, ki bi imela pri vsem skupaj več prostora za igro ter eksperimentiranje. Klasični rock skladbe Sij diši po primorski duši, morda je v vokalizaciji slutiti malce Šifrerja, vsekakor pa me ta večni optimizem in prevlada luči nad temo ne prepriča, malce več esence za zobanje mi da skladba Sem, kdor sem, ki se hrani z mešanimi semeni melodike rocka, raggea ritmike ter komercialnega spektra rocka, zaradi katerega se sprašujem, kdaj in kje bom deležen upora, revolta, nagajivosti in predrznosti, seksapila in umazanije, ki jo vsaj po mojih parametrih mora rock vsebovati? Balada Letni časi dodajo še malce več mehkobe, sanjavosti, sladkobe, ki so ji fantje in dekle, da ne bo pomote, zelo kos. Žalostinka, ki bi jo zlahka posvetili pokojnemu soustanovitelju zasedbe, leta 2010 umrlemu klaviaturistu in organistu zasedbe Aleksu Stropniku. V tem kontekstu je nagajiva poskočnost z osemdesetimi prepojene skladbe Pobeljeni grobovi diverzija, namenjena k dramljenju ter dviganju občutij, v vsem pa zaslutim, da se večkrat izgublja idejni kompas in da je rezultat tega zvočna shizofrenija …
Po Angie uglašena Gorska reka dodaja sentimentalnost in malce patetike, s katero se definiramo z rekami in gorami, ob katerih odraščamo. Da ne zaspite popolnoma se UND odločijo v igro dodati še malce Amorjevega substrata s skladbo Do konca in še dlje, pri skladbi Nostagija pa po harmoniki in balkanskemu jeku v uvodu ne morem mimo opazke, da sem le čakal, kdaj se bo v celoto dodal poskus posnemanja Siddharte z vsemi poeti, post modernimi asketi ter liričnimi prijemi in melodiko, ki so jo Siddharta pripeljali do vrhunca. In tu je dodatek, ki sem ga čakal, saj »boli me kurac za vas, modernih asketov je čas« svoj pričakovani eksces, spodrsljaj v naravno stanje revolta, nestrinjanje s sistemom, s svetom, čeprav so pri tem mozirski uporniki zelo galantno previdni in minimalistični! Izlet v tujerodno poetiko za finale s precej benigno hrvaščino skladbe Pored mene, ki ne dodaja višje vrednosti izdelku ter za konec še nepotrebni in dejansko odvečni ekskurz v slovensko zvenečo angleščino finalne akustike s skladbo Remember.
Prišli smo do faze poslednjih besed ter popotnic za naprej. Najprej bi pohvalil odločnost, determiniranost in dejansko vztrajnost, s katero se že več kot desetletje Up N Downs lotevajo muziciranja. Kdor poje, zlo ne misli, so rekli nekoč modri in res je! Vseeno pogrešam malce več spontanosti, umazanije, manj predvidljivosti, več decibelov, več izzivalnosti, ki morda res ne bodo želi toliko odobravanja pri mamah, atih in starih starših, bodo pa odsevali več mladega duha in njegove barve. Vsak bend, pa če je iz garaže, senika ali glasbene šole, se mora navzeti lastnega karakterja in ni dovolj le nizanje taktov, kitic in refrenov, temveč je to, kar je bitno, zaveza globljim počelom ter kritiki, ki jo svet zasluži. Previdnost in korektnost so sicer lepe vrline, a ne prinašajo sadov in ne kocinijo. Da bom jasnejši in da ne bom poudarke iskal le v velikih imenih iz urbanih središč – prisluhnite gnevu, bolečini ali pa uživaštvu zasedb kot so Dežurni krivci ali Muškat Hamburg pa vam bo jasno, kaj mislim z lastnim parom jajc ter stavom, ki mu ne morem oporekati, če že rabimo imena in oporo za nadaljnje iztočnice. Vse, kar sem pozabil II je preveč previden, medel in voden izdelek in vsaj na moji strani zvočnikov bo kaj kmalu, žal, deležen pozabe.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5 / 10
