Under – Stop Being Naive
(APF Records, 2018)
Stoner, sludge in doom niso v zadnjih nekaj dekadah dobili toliko priznanja, pozornosti ter niti pristašev in bendov, ki bi hrepeneli po tovrstnih etiketah tudi ne, kot se to dogaja intenzivno v zadnjem desetletju in pol. Seveda ne posplošujem, saj je bil stoner in desert rock skladba, ki je oblikovala devetdeseta, se prelila v milenij z novo močjo komercialne dominacije in ostala vedno zlovešča spremljevalka vsemu trušču, sijaju in mogočnosti punka, metala in mainstreama. Kaj fascinira je dejstvo, da so se zgoraj omenjeni žanri konglomeratno zlivali, mešali in dandanes domala ne najdete benda s čisto esenco, kar je super. Spomnim se na naval domačega domorodnega prvinskega sludga z zasedbo Grrizli Madams, trušč in lepoto Nikki Louderjev ali pa grmečo nrav Melvinsov, Horn Of Rhyno in z mislijo ter spominom na to se mi stockportski brutalni asimetrični trio Under ne dozdeva tako prekleto svež in nov. vseeno – za predajanje brezkompromisnim kakofonijam in hrupu mora imeti mladi umetnik v svojem genskem kodu nekaj samodestruktivnega in dosledno antikomercialnega, kar manchesterskim posebnežem prav zlahka pripišem že na prvi posluh. Devet novih skladb drugega celovečerca, ki le dobro leto in pol po albumu Slick prinaša nov odmerek umazanije, brutalnosti in prvinsko zveneče glasbe, ki pa premore, pozor, globino.
Verjetno se strinjamo vsi, da je ta svet že krepko zašel s svoje idealne poti in da je vse, kar danes malikujemo ter dvigujemo v nebo, prehodno in graje vredno. Sistem ničevosti razvrednotenega človeškega bistva, vehamenca ideologije praznine, ki nima vizije niti naboja, dominacija ljudi brez idej, svet v katerem so inteligentni ljudje v dvomih, neumni pa samozavestni in glasni – vse to poraja misel, da sanjamo sanje sveta, ki so bolj more kot lagodni sen. Stop Being Naive je poziv k streznitvi, paradigme zvoka pa se mešajo s skrajnostjo hrupnih in pogosto nerazumljivih Melvinsov, pod zvokom pa se vsake toliko prikrade malce stonerja, sludga, NoMeansNo, nakar Andy Preece za bobni, Mat Franklin na basu in vokalih ter Simon Mayo na kitari ter mikrofonu namensko skrenejo v popolnoma distorzirano, zloveščo, tesnobno stanje jeze, besa ter sonične kritike sistema. Že uvodna skladba Malcontents se ne pokorava paradigmi, da je potrebno na prvi mah ugajati. Disonantna kitara, grmeči bobni in bas ter decibelno stopnjevanje so le uvod v gonjo za nepoškodovanim koščkom duše.
V ozadju slišim spogledovanje s kanadskimi HC velikani NoMeansNo, nemogoče pa je spregledati in zanikati asociacijo na Buzza Osbourna. Temačno, umazano, na sprijeni način lepo preizkušanje živčnih končičev se po skoraj osmih minutah preusmeri v bolj mehki uvod skladbe The Climb. Fantje zmorejo odpreti registre tudi brez popačenj, a se že po prvih taktih glasbe v kontekst vnovič prikrade disonanca trpečega in preganjanega zatemnjenega uma, ki se sprašuje o evoluciji, o smislu, o lastnem poslanstvu. Izjemno kompleksne strukture se nizajo spontano, nelagodni pritisk na nepripravljenega poslušalca pa se stopnjuje v imenu teme, usodnosti dooma ter umazanije na alternativi, jazzu in hrupu baziranega sludga. Morda bi temu lahko rekli avantgarda, morda eksperiment, a po tem, kar so v naših logih stvarili zgoraj omenjeni nekonformisti težko govorim o neslišani revoluciji. Vsekakor ga Under »mastno pičijo« in vsekakor so vešči skladanja. Po vstopu v nepopustljivi Traitor’s Gate ali ravno prav melanholični, blodnjavi in shizofreno zblojeni Big Joke je jasno, da fantje vedo, kako se stvarem streže. Ravno prav nečista produkcija briše neposredno mejo med sedanjostjo in preteklostjo, med tu in onstran, Under pa nagovarjajo k tem, da postanemo bolj aktivni, bolj življenjski, bolj odzivni. Ekstremi v hrupu so orodje, glasba pa je lahko tako natripana, odklopljena, jazzy, zadeta in nemonotona, da prav zlahka pomislite, da je vsaka skladba delo drugega kolektiva. Spevni P. Irving zajadra morda celo malce v smeri plesnih vod Moveknowledgementov, ko pa vzamejo s skladbo Gravediggers v roke škarje in platno ter nekrofilno vabijo k plesu, k telesnosti, hja, tedaj ste v popolnoma drugem filmu. Happy je lahko vesel le na steroidih, na poživilih, na slabem tripu, precej HC-jevsko obarvani medmet pa je le predstopnja vnovič bolj asimetrično zadržanega finala z eksperimentom, z domala radioheadovsko pobarvanko skladbe An Inch Of Sun. No, kaj kmalu se po suspenzu vnovič odprejo vrata pekla in z naporom, trpljenjem, krvniškim tempom in nežnostjo božanja nič hudega slutečih z macolo, oblepljeno s krznom in puhom se znajdemo s Circadian Driftwoodom pred končno dilemo.
Ali plošča naredi svoje in ali je vse domišljeno ter OK? Vsekakor so Under nekonformisti in ne, Stop Being Naive ni plošča za vsak dan in za vsaka ušesa. Veliko je umazanije, veliko namenskih estetskih friziranj v smeri nevšečnega, a je pod vso navlako hrupa, gnilobe, umazanije, nelagodja veliko dobre glasbe, ki se razvija in osvobaja etiket, spon in čistih linij. Nekako tako, kot ste to občutili med izpostavljanjem svojega bistva vsej glamurozni, pretirani in masivni nadvladi kanadskih NoMeansNo, ko ste prišli na koncert poslušati čisti HC ali punk, dobili pa ste disonanco z jazzy občutkom. Tudi Under premorejo tisto dodatno free jazz komponento, ki jim daje dodatno razsežnost, dodaten šarm, a se morajo določene konture, predvsem pa produkcijska vizija in potencial še evolucijsko razvijati, saj je to, kar je sedaj slišano, dobro, vem pa, da premorejo v svojem kreativnem centru fantje še tisto nekaj več, s čimer lahko postanejo shematske zasnove še bolj provokativne in še bolj izvirne.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
