Turbobier Das Neue Festament
Pogo’s Empire, 2017
Kdo pravi, da je pank mrtev? Morda se je zadnje čase počutil nekoliko kozmetično predrugačenega in, da, nikoli mu ni najbolje delo, da so ga preveč vlačili po mainstream kanalih ter prikrajali okusu raje. Spomnimo se zlatih časov Hladnega Piva, pa naše Zablujene Generacije in podobnih pop primerkov spevnega polka dance rocka, očitno pa na to niso imuni niti severno od Karavank. To leto mi je povsem po naključju na predvajalnik padla druga plošča dunajskih zabavljačev s punkersko žilico za refrene in akordizacijo, zasedbo Turbobier. Brez piva ni razodetja, Das Neue Festament pa je krasna uvertura v pijanski večer karaok in zabavnih ekscesov. Kljub zajebanciji je plošča strnila nase dvanajst kakovostnih pesmic, ki poveličujejo zabavno plat eksistence in ne iščejo dlak v jajcih sicer popolnega idejnega brezvetrja ter surrealistične note amebne politike. Turbobier so evangelisti lahkotnosti, namesto obhajila s hostijo pa je tu bolj priročno obhajanje s hmeljevim ekstraktom.
Vse lepo in prav, je pa res, da v sicer simpatični seriji podobnih skladbic manjka tiste punkerske ostrine, nevarnosti in satire, zaradi katere mi je punk sploh predstavljal stav proti sistemu, proti brezveznostim in je bil glasba s poanto. Tu je poanta precej preprosta in morda bolj pisana na kožo ljudem, ki padejo na na tri akorde in samo lahko zapomnljive refrene. V nemščini sicer nisem najmočnejši, a od kabarejskega uvoda s skladbo Verliebt in einer Kiwara je oberkrajnerski skok v spevni in neobremenjeni pop punk precej ples na prvi takt, prvi akord in na stampedo brez prave teže ter globljih smislov. Marco Pogo, Fredi Füzpappn, Doci Doplpler in Baz Promüü so ljudje, ki ne iščejo potrditve v sferah intelektualne progresivne glasbe, zajebantje pa so dejansko dovolj močni, da so v letošnjem letu osvajali tudi vrhove avstrijskih lestvic (mater, ne vem, če je to najbolj objektivni kriterij, saj na tej strani Alp za njihovo genialnost do danes še nisem slišal). Važno, da je vlažno, s pivom pa je podmazano še kaj več kot le grlo. Feuerwehrfestl s sicer precej Pop Designovskimi kitarami in precej tenko produkcijsko linijo premaga impulze upora in pri baladici Mensch Is A Mensch nam je že mehko vseeno. Feiertag se na podoben način kot zagrebški aduti Hladno Pivo podajo v bolj opite vode petkovega (ne)kontroliranega pijančevanja, Die Heilige Bierbel daje potuho vsem, ki smo zaradi pitja piva pridobili sveti obroč okoli osrednjega mišičja in namesto sixpeka gojimo raje wampek, Insel Mus Insel Bleiben pa je, hja no, morda še najbližje filozofiji gostilniških Slavojev Žižkov po parih rundah opoja. Sej ni tako nerazumljivo, a peresno lahki etos ter melos mi jemljeta pogum umeščati Turbobier k pankerjem. Fantje so bližje nam domorodnim Drinkersom, matervola!
Fettsein Ist Ein Menschenrecht je poziv k uustavni zaščiti pravice po žuranju, Der Albtraum Jeder Schweigermütter stavi na naracijo neprilagojenosti v navezavah na vse možne sorodstvene krvne (in krvave) družinske vezi, Frei Sei pa si umišlja, da smo dejansko svobodni početi vse, kar nas je volja. Kul, osvobodilna moč piva je neskončna, maksima intelektualiziranja pa ne čisto povsem izčrpana. Mitzi je pop poskočnica in s temi jebenimi asociacijami na melos osemdesetih si dejansko zmorem pričarati kar prijetno atmosfero, v kateri mi je živeti danes in tu, zdaj, precej lažje kot če bi se na predvajalniku ta hip vrtel kakšen doom ali pesimistični death metal. Polka pank na prvo noto in za vse solde ni sicer težkokategorni razlog za opustitev vseh uporov zoper sistem, a je kdaj potrebno kaj vzeti tudi bolj na izi, kar Turbobier delajo za vse solde in ves čas. Bolj punkerski Punkfahrrad je en bolj konkretni naspidirani izcedek zadimljene pankerske garaže, finale z balado An Erster Stelle pa nas po kratkem ekscesu ter izletu po stanjih pijanske zavesti pripelje do finalnega obiska bencinske črpalke, na kateri nas morda postrežejo še s pirom pod mizo, nato pa sledi koma in seštevek vseh plusov in minusov.
Sicer simpatični in neobremenjeni plošček je humoreska v vseh ozirih – prek lirike, ki dosledno stavi na nemško besedišče, kot tudi na melodičnih prijemih, kjer je punk združljiv s countryjem, nagajivi Zablujenci z Dunaja pa si podajajo roko s pop spodrsljaji osemdesetih, ceneno estetiko ter obešenjaškim ruralnim punkom za vse solde. Kot bi nekje v ozadju izza Die Totten Hosen ter Die Ärzte poskušali packarije počleti na nemščino presedlani Blink 182, ki so dobili za konzolo tipičnega disko producenta, pa se jim ni dalo iskati izboljšav ter nadomestkov. Ne rabi biti vse visoka umetnost z globljo filozofsko noto, ki bo reševala svet. Če je to smisel vsega, so Turbobier svojo nalogo oratorjev novega vsesvetnega evangelija odrešitve ter odklopa opravili z odliko. Sam si pri vsem skupaj raje vzamem malce rezerve in občasno stavim še na kaj bolj svetobolno odrepiteljskega ter bolj kompleksnega.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
