Trep – Lucian EP
(samozaložba, 2019)
Družbeno kritiko in ne vedno optimistični pogled na svet v glasbi z vsebino sem vedno pozdravljal z odprtimi rokami, saj je v distopičnem svetu negativne dialektike materializma, tehnokracije in birokratskih normativov pred človečnostjo težko sprejemati dikcijo pozitivnega, naivnega in zložnega. Vedno sem preferiral bolj disonance, bolj temačne konture in tisti priokus grenkobe, ki pa se navkljub navlečenosti na melanholijo ne vdaja v usodo in ne obupuje. S precej optimističnimi sentimenti vsaj kar se estetike tiče sem se lotil seciranja prvega EP-ja mlade zasedbe Trep, ki ustvarja in kreira v formi uravnoteženega alternativno metalnega trojca že od leta 2017. Cardiffsko glasbeno podzemlje je, vsaj po prvem obratu nadobudnega mini ploščka Lucian sodeč, ozaveščeno ter nagnjeno k glasbenemu uporu proti zasnovam sveta, v katerem nam bodo stroji in umetna inteligenca kradli delo, odvzemali integriteto in smisel, svetni uzurpatorji ekonomskega diktata ter oligarhi brezciljne diktature poneumljanja pa bi nas tako radi priklenili v kibernetično okovje apatične nedejavnosti do konca naših dni. V svetu »pametnih« tehnologij intelekt in vizije odtekajo v kloake brezvezja, prav na ta svet pa si mladi kreativci, ki so rasli ob zvokih zasedb Shinedown, Stone Sour ter Vollbeat zaganjajo v smeri konceptualne penetracije v svet glasbe ter preizkušajo svojo kakovost s prvimi petimi popolnoma avtorskimi skladbami.
Lucian je sestavljen iz petih vsebinsko korektno zastavljenih vinjet, ki odslikavajo prej zarisane sheme sveta, vsega razsrediščenega, brezbožnega in nesmiselnega. Uvodni Silence The Crows s svojo surovo galantnostjo in alternativno lepoto, ki pa navkljub težkokategorni progresivnosti ni brez napak. V celoti slišim zasnovo, kot bi jo iz sebe dajali Breaking Benjamin. Umazana kitara, raskava, morda celo malce pretirana sintetična distorzija kitare Rhysa Evansa, na katero se moe rda premalo organsko in premalo izstavljeno zlagajo kompleksne ritmične strukture bobnov Maxa Hilla ter kompaktnega, a preprostega basa Sama Greena gradijo na suspenzu, na intenzivnosti. Sledi nekaj bolj trpkega in okusnega. Sladki melos na grunge kalibriranih vokalov, kjer Rhys, Sam in Max gradijo večglasja na barvnih odtenkih vokalov Marka Lanegana ter sladkih prividih QOTSA zvoka, ki odjadra v vode zasedbe Muse. Vse pa poka in se šibi ter zlovešče reže verze o svetu, kjer se obračunava z naravo, s ptiči in ostalimi »odvečnostmi« v urbanem svetu umetnega. Kar pelje celoto ambiciozno naprej ni toliko produkcijsko pretiran zvok visokih tonov temveč inovativni pristop k rifom in melodičnemu razpredanju. Krasne plasti kitar, interesanten pristop k dinamiki in ostrini, s precej neposrednim in verjetno močnejšim adutom zasedbe pa se tendenca k nadgrajevanju ne ustavi.
The TimeYou Have Lost je še vedno vleče zvočno v tisto lepo umazanijo plošče Rated R ali Songs For The Deaf s katero so nas QOTSA svoj čas tako lepo impresionirali. Kompendij zvoka je znan, sposobnost mimikrije ter dodajanja tehnicizma sodobnih rock prijemov v organski stoner pa ne zveni sintetično, umetno, prisiljeno in skopljeno. Trep ga znajo drgniti na pravi način, v tej sintezi starega, okusnega in dobrega pa se skriva bombastična receptura, s katero trojček pritiska na polno ter vas uroča na subtilni stihijski način. Priznam, podlegam okusnim odmerkom krasnih kitar, ritmiki, še bolj pa tem res lepim ter izvrstno izpeljanim vokalnim linijam. Večglasja ter vokalni dominion so tisto, kar daje talentiranemu triu dodatno vrednost in, da, stvari funkcionirajo dobro. Tretja potrditev s skladbo It’ll Never Happen s to grungersko podnoto na potenci razpira registre na malce manj obratih, kar pa zvišuje nivo hormona sreče pa je dejstvo, da imajo fantje dober občutek za pravo mero. Dovršeno prehajanje iz ene zvočne slike, iz kitice v refrene, ki jih premostijo z dobrim rifom, ki topi in nadgrajuje prejšnjega, vokali pa so v tej svoji žametni formi tisto, čemur zlahka prisluhnete ter se predate. Še bolj odpihne sleherni dvom krasna bombastičnost skladbe Architect, ki prši in prasketa od naelektrenosti, statike, potence in idej. Z več kot šestimi minutami je to tudi najdaljši komad ploščka, na katerem se mladci predajajo meditaciji pesimizma ter liricizmu kritike ter nezadovoljstva z novim svetovnim redom, z linijami, z diktatom in hladnimi konturami nenaravnega sveta. Kul, prvič sledim novemu bendu in v njem vidim vse tisto, po čemur hrepenim vsakič, ko posežem po ploščah! In tu je še finale z Better World. Ni kaj dodajati kot le sugestije za popravke in stilske izboljšave, saj celoti ni očitati nič temeljnega, kozmetični popravki pa so nuja.
Kot nakazano, je prvi plošček zasedbe Trep nekaj, nad čimer se je prav zlahka možno obilno sliniti ter se temu, če ste nagnjeni in odprti do kakovostne alternative s potenco in vsebino, zavestno popolnoma predati. Trep so zasedba z znanjem, z občutkom, z zgodbami in z izdelanim zvokom, je pa res, da bodo stvari še boljše, ko se bo za produkcijske konzole usedel človek, ki zna iz kitar in celote izcejati več organskega substrata zasedbe. Kemijo benda je vsekakor možno čutiti, je pa res, da manjka pika na i z glajenjem končne produkcijske podobe celote ter odstranjevanje sintetičnega preboja ter izstavljanje vseh komponent tako, da bi lahko zvok še bolj sekal, bend pa bolj organsko dihal. Drugega tu ni možno grajati, saj je Lucian tiste vrste plošček, po katerem komaj čakam na nadaljevanje in nadgradnje!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
