Toseland Fingers Burned
EP
Metalville Records, 2017
Kaj lahko povem o talentu, občutku za perfekcionizem ter pedantnost, ki je v vrhunski glasbi nuja, kar že ne bi povedal na preteklih dveh studijskih izdelkih nadarjenega multitalenta ter varovanca založbe Metalville Jamesu Toselandu, ne da bi se ponavljal? Bore malo, je pa res, da nisem nikoli padal na cenene fore ter dajal EP-jem takšen pomen kot celovečernim ploščam, vseeno pa je potrebno povedati, da tudi v mikrokozmosu štirih skladb glasbeni vunderkind, ki je zamenjal težke motorje ter superbikerske steze nadomestil kakovostno z glasbenimi studiji in odri res razred zase glede na ostalo konkurenco v rockerskih vodah.
Letos izdani EP Fingers Burned je energetski ekstrakt, na katerem se poleg enega največjih adutov lani izdane plošče Cradle The Rage v vsem svojem čaru prikaže levji delež bogatega spektra mladega Toselanda ter njegove res prvovrstne glasbene soldateske. Kot bi družil najboljše iz svetov Aerosmithov, Extremeov in Glenna Hughesa. Dobro, se že ponavlja naval emocij od lani in ppredlani, zato pojdimo lepo po vrsti. Najprej je potrebno vnovič priznati, da je skladba Fingers Burned ena boljših power balad zadnjih nekaj let.
Bogat zvok se navkljub orkestracijskim dodatkom, klavirju ne podaja v jokave vode Axla in kompanije, temveč so Toseland zvokovno bližje Tylerjevi soldateski in sentimenti se kar stopnjujejo ob vseh strupeno dobro odmerjenih solažah Zuraba Melue ter Eda Bramforda, ob peklensko dobri ritem sekciji Rogerja Davisa ter Joea Yoshide za bobni. Glavni soj luči je obrnjen k mlademu Toselandu, ki je motor, duša in glas zasedbe. In slednja ga trga na en perfidno retroiden a popoln način.
Bullet je samo korak naprej v tej funkoidni napimpani smeri, pridih Extremov pa daje v čorbo tokrat več priokusa zlatih devetdesetih, čeprav so mi takrat svetle konture in napimpani rock šli pošteno na živce. Očitno je v teh dveh dekadah in pol prišlo do mentalne premene in sem tudi sam precej bolj dovzeten na bombastično produkcijo ter na kakovosten rock, ki ga Toseland servirajo kot za šalo in za vse solde! Našpičeni Reward naliva še malce več hughesovega temperamenta na plamene že tako precej navitega rocka, pravi občutek za minimalije pa razkrije tudi finalna akustična različica že na albumu slišane skladbe We’ll Stop At Nothing. Tokrat precej dobro strateško postavljena skladba z manj efekti in manj orkestracije razkrije domet in potenco Toselandovega vokala. Zlati fant ima še bolj zlate glasilke, izvrstno uho ter popoln posluh in marsikateri as arenskega rocka ter prvovrstne studijske produkcije lahko mladcu zgolj zavida moč, slo in mojo, ki ga servira s svojim razpoznavnim, prodornim in ravno prav melodramatilčnim vokalom.
Tudi v minimalni igri štirih skladb je Toseland zasedba, ki se dokazuje s kakovostjo in stavi na vse ali nič. Aduti so jasni: popolna produkcija, v kateri ni prostora za nedoslednosti, pomanjkljivosti ter za polovičarstvo, tudi zato pa se res iskreno čudim, da v teh zadnjih dveh letih ni slišati več o talentu in moči izvrstnega vokala ter glasbe zasedbe Toseland tudi na večjih odrih, na mainstream meedijih ter na radijskih valovih. Morda zato, ker so produkcijske liste zlagane in so vsi padli na bedo, ki razume Despasito, ne zmore pa prisluhniti res kakovostnemu rocku s pravo težo, pravimi akordi in pravimi sporočili? Morda, a je debata o zgrešenem svetu, izgubljenih idealih, nesmislu eksistence ter protagonizmu idiotije ter estetiki brezvezja debata za kakšen drug dan in drug prostor. Toseland si vsaj po mojih parametrih zaslužijo spet stoječe ovacije in en velik plus!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
