The Hydden – Vagabond Sogs
(Metalville Records, 2019)
Težko in krivično bi bilo vnaprej soditi glasbene produkte zgolj in samo po založbi ali po geografskem poreklu zasedbe. Če bi sodil na suho, bi od založbe Metalville ter od njihovih švicarskih varovancev The Hydden pričakoval to, kar sem fasal! Nič metala, nič retro postanosti in obešanja na prežvečene formule, temveč svežo, poslušljivo in predvsem zelo všečno glasbeno reaktivno mešanico blues punka, pogojno grungea, vsekakor pa odmerkov glasbe, ki seže prek ušes direktno do nevralgičnega vozlišča srca! The Hydden je nova zasedba ali natančneje duet, ki ga tvorita nadarjena glasbenika, ki slišita na imeni Roger Hämmerli (slednji basira, poje in drgne strune na kitari) ter Roli Würsch (da, kaj bi bend brez bobnarja). Rezultanta osebne kemije je precej bolj plesna kot to, česar ste se nalezli pri White Stripes ali doživeli pri uživanju substratov zasedbe The Picturebooks ali še bolj navdihnjenih Francozih Inspector Cluzo, je pa res, da navkljub minimalizmu na odru bolj kot vse drugo zase govori prav vsaka izmed desetih skladb prvenca Vagabond Songs.
Album brez mašil in bližnjic odpre izvrstna skladba For Those Who Play, ki z dobro ritmiko bobnov in navidez ležernim blues rockom kaj kmalu ubere prestavo, ki ste jo začutili pri zasedbi Audioslave. Ta ritmika, šus, to prepletanje masivne glasbe in strašljiva podobnost vokalov s Cornellovim sladkim baritonom, The Hydden pa si jemljeta pravico poskušati prepričati vas z igrivo preprostostjo, ki je taka le na videz, saj je v isti skladbi toliko plasti, s katerimi se dobra igra le nadgrajuje, komad pa naravno razvija ter pelje v nepričakovanih smereh. Impresivno že na prvi posluh, a kritično zaman pričakujem kiks, ki bi dal slišati manko v celoti. Začetniška sreča? Hja, slednjo odpišete kaj kmalu, saj je naplasten uvod s kitarami skladbe Changing Symmetry po naravi prestopil v vode benda Muse, ostal vokalno surov a z občutkom ter ritmično razgiban. Kaj pretrese je ta lucidna igra z rifi in več kot okusen duet dveh vokalov, ki sta zrela, polna, sočna in krasno prepletajoča se. The Hydden si z igrivim bluesom in ZZ Topovskim Pretty Liarjem odpreta še en dostop do gravitacijskega centra duše, z navideznim popoidnim zdrsom v rahli punkoidni refren pa postane vse skupaj prav sumljivo poslušljivo in plesno. Bolj sem vesel masivne ritmike skladbe Magnifier s prividom nočnega neba, lune, zvezd in ta morellovska in cornellovska nota, ta Audioslave drajv, ki vas pelje v sladki pristan zadovoljstva s celoto dobro narejene skladbe. Nočem krasti zasedbi The Hydden veljave za njim lastno delo, a je, sklepam, čutiti in slišati to, kar se nahaja na njihovih policah jasno kot beli dan. Bend z ostrino skladbe On The Mission prestavi imaginarij v bolj energične vode dobro naostrenega punkoidnega metala, kot bi se z metalskim rifom poigravali genialni Weezer, nakar fanta odplavata v katarzične atmosferične vode umirjajoče metafizike in ohma.
Go For Gold je morda še najbližje naivi in prozaičnosti s svojo pripovedjo o plehkosti in navlečenosti na sijaj zlata, vendar jim odpustim s krasnim večglasjem refrena vse, saj ste nagrajeni s tem, kar so nekoč suvereno in dobro delali grungerski velikani Soundgarden s svojim poigravanjem z ritmom, s sladko melanholijo in predvsem čistim vokalnim prodornim suspenzom, ki ga prekleto dobro obvladata tudi izvrstna Švicarja! Asimetrični Can’t Stop je udarni medmet, ki vam v golaž zvoka dodaja pravšnji odmerek popa in punka, prav zlahka pa si predstavljam, da ima bend v malhi še kakšno presenečenje ali dve. Mother Earth ne presega prej slišanega nivoja ponujenega, zato pa direktno pred koncem bend zabeli celoto s krasno skladbo No More Inside Of You, da se za konec odpre še malce distorzirane orientalistike skladbe Abandoned Places. Udarna igra masivne in basovsko nasičene kitare ter bobnov ter meditativni, ravno prav sladkani vokali, ki so blizu substratu zasedbe Vex Red, The Hydden pa več kot suvereno odvrtita svoj film soničnega popotovanja v okusno, več kot prebavljivo celoto.
OK, ni vse zlato in ni vse za zgolj in samo hvaliti, je pa res, da sta nadobudna Švicarja lačna preigravanja, polna dobre glasbe, izvrstnega ritmiziranja in morda asociativno povezljivih rifov, vendar je vsak izmed nas, ki smo ljubitelji glasbe ter morda oddrgnemo še kak akord ali dva, nagnjen k mimiki, k tistim zvokom, ki nam nekaj pomenijo. V primeru zasedbe The Hydden je letnica užitega novejša in bolj sodobna kot pri na začetku naštetih duetih, kar z ozirom na mlada leta zasedbe ne čudi, sem pa prekleto vesel, da nismo deležni nekega mehkocurnega shoegaziranja ali hipsterskega wannabe punka, temveč dejansko glasbe, na katero se je enostavno konektirati ter ji dati prost dostop do centra duše. Svoja varovalna gesla sem pri zasedbi The Hydden pripravljen brezkompromisno ukiniti tudi v bodoče, če vam je pa vsaj malo mar za dobro in kakovostno alternativno godbo tudi vam, priporočam, da jim date priložnost tudi vi. Ne bo vam žal!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
