The Guilt The Guilt
(Heptown Records, 2017)
Kakšne obskurne smeri še lahko ubira punk teer se še vedno deklarira za kredibilno glasbo? Ena bolj bizarnih etiket, ki sem jim prišel naproti v zadnjem času, je lazer punk, vzorčni primerek sintetične igre s klišeji in stereotipi pa se na Švedskem primeru zasedbe The Guilt reklamira kot »Roxxette with knives!«. OK, vse v imenu trženja, pa poglejmo, ali stvar pije vodo. Letos izdani samooklicani prvenec predstavlja nabor punkerskih standardov, ki jima razpizdena retro kričeča pevka Emma ter multiinštrumentalist Tobias na kitari in za bobni vlivajo preprosto, neposredno in nekompleksno recepturo ostrih vokalov ter preprosti retro ritmike.
Deseterec skladb s pridihom osemdesetih se začne s skladbo Cunty Mess. Krik in precej dolgočasni bobni in kitara ne nakocinijo, saj je šparanje na personalu in nepotrebno dodajanje sintetizatorjev precej bedna stvar za posel in za prepričljivost benda. Dihotomna zaveza organskosti punka in obenem spogledovanje z elektronskimi bližnjicami servira precej servilno plesno različico kešurskega punka, ki si ne prizna popoidnih tendenc, je pa res, da pod celoto zaslutim nekaj takega, kar so pri nas z odrskim performansom popravili domači Kontradikshn, Švedi pa grejo na polno na popolni bizarni kiborški Blade Runner punk. Hate Hate Hate štanca svojo kričavo pesmico o sovraštvu do sveta in samega sebe, a nihilizmu nekako ne nasedem, ker je preveč rafiniran, premalo odrezav, surov in faušen. To bi lahko rekli tudi za I Don’t Care, pod katerim bi se na remiksu lahko podpisali tudi Anty Nowhere League. The Guilt so reciklažni tudi nadalje. I Just Know It s svojo 80’s pop polivko sili na bruhanje ali izpad debelega črevesja, Bad Things nadaljuje v isti maniri plehkega in izprijenega igranja s sinti in dobrim okusom iz dobe, ki bi jo bilo v marsičem morali zakonsko prepovedati, kaj šele obujati nazaj k življenju.
Če je kaj slabega, so to elektronski bobni in ne, zanje ni opravičila nikoli in nikjer! Če pa so zraven še sinti in se hoče bend na način Nine Inch Nails igrati s formo ter biti še vedno punk, je mera kaj kmalu polna, a pojdimo, če smo že tu, do konca. Anomalys je dejansko s svojim stonerskim rifom edini solidni dodatek plošče, če se le ne bi spomnili pritisniti na gumb za sintetične bobne in ne bi pritisnili na še tistih nekaj gumbkov, ki kradejo vero v izboljšanje stanja. Ne, The Guilt stvari ne popravijo tako, kot bi to kakovostno, vsej elektroniki navkljub, znali domači Hexenbrutal. The Guilt gredo na prvo žogo in za vse solde grlom v jagode! It’s not me it’s you bi najraje čimprej pozabil, saj A-Ha niso niti Švedi, pa znajo stvari narediti bolj možate, The Guilt ga pa kakovostno zaserjejo, tudi, ko When The Honey Comes in Give It s piski in statiko najavljajo izpraznitev tolmuna vsemogočnega navdiha. Ker je za vokalom ženska, ki ni Barb Wire (slednja dejansko zmore biti punk, prezentna in zanimiva), je finale namenjen ženskim temam z Ovaries. Preveč za moj omejeni intelekt in ozko polje sprejemanje bednega sint pop lazer punka!
Končna sodba je preprosta – glasba iz zvočnikov je povzročila napad kronične migrene in v celoti sranja nisem vsaj sam osebno našel dovolj vsebine, da bi lahko ploščo deklariral kot izdelek vreden reprize. Gre, absolutno, za stvar okusa, a v slišani formi je dementna igra elektro beata in razpizdenih ženskih vokalov, ki bi z živo zasedbo, z več organske substance in z manj brezvezarij ter efektov funkcionirali absolutno bolje, naletela vsaj pri meni na manjko tolerance in razumevanja. Več sreče prihodnjič in morda v drugi paralelni realnosti!
SANDI SADAR ŠOBA
