Taberah – Sinner’s Lament
Killer Metal Records, 2017
Ne sodite knjig po platnicah, to pa velja tudi za metal plošče. Ko mi je prišla v roke zadnja stvaritev avstralske zasedbe Taberah, sem na plošči, ki jo krasi okostnjak ter iz lobanje izraščajo gobice, pričakoval umazani doom, sludge ali vsaj nesramni odmerek zadimljene psihedelije ter nevarnosti, a se človek prav hitro ušteje in lej ga zlomka – iz zvočnikov namesto umazanije zahrumijo salve preproduciranega cukra, stereotipov ter tokrat prežvečeno izbljuvano brezvezen niz stereotipne sijajne abotnosti.
Melodična obskurna epskost morda komu paše, sem bil pa sam na pozo in pretirano natupiran zvok durovskega naspidiranega metala z glam elementali od nekdaj alergičen. Fantje med navdihujoče temelje prištevajo Black Sabbathe, AC/DC, Queene, Thin Lizzy in še kaj potentnega, a po enem spustu po poljanah Sinner’s Lamenta razen naslovnice ne občudujem nič. Precej klišejske van halenovske kitare godejo bolj na strune ljubiteljev glama kot na strune tistih, ki smo doživljali ekstazo z Angusom Youngom in kompanijo. Zvok je sterilen, servilen, pretirano optimističen in pozersko pretiran, bi ga pa bolj pripisoval slabi kemiji osemdesetih kot esenci novega milenija (jap, poleg anorganskih distorziranih kitar na horuk so tu tudi jebeni sinti, izpad črevesja pa mi povzroča bedna lirika ter ta sladki vokal, zaradi katerega bi Jonathona Barwicka najraje pokončal z lopato ter ga pokopal pod tisti kičasti fikus, ki ima na lončku tono bleščic). Na drugi strani so izdelki kova Sinner’s Lament dandanes redkost, a bi dodal na to zgolj, da ni potrebe po več tovrstnih diabetičnih bedarijah.
Danes bomo torej kratki in neusmiljeni: določene stvari bi morali v glasbi omejiti ter zakonsko prepovedati, po slovesu osemdesetih pa, razen morda izjemnih in kakovostnih izdelkov, ki so jih kovali Maidni, pogojno Priesti, ne bi dovolil poustvarjati nič takega, kar »dehti« na tupeje, pozo in lateks gate ter usnjene lajbniče. Taberah so kič na maksimalno potenco, s tem, da ne vem kdo in zakaj jim pripisuje dejansko atribute heavyja ter celo thrasha? Morda si na fotkah fantje res bolj ostri, fotogenični in vsaj po opravi bolj thrashy, je pa tudi tu, pozor, na delu veliki zavajevalec Belcebub, ki se bo naslajal nad vašimi bolečinami, če le malo cenite pravo thrash in heavy glasbo z vsebino. Pri tem upam, da naslednje razodetje iz tabora Taberah, razen če ne pride do popolne reorganizacije ter izboljšave vsebine ter izvedbe, niti ne hrepenim slišati. Enough said!
SANDI SADAR ŠOBA
