Steorrah – The Altstadt Abyss
(Fastball, 2018)
Ko so v navalu thrasha in nižanju nivoja metalske estetike prišli na paravane slišnega Death, za njim pa tehnično izpopolnjene alianse glasbeno izjemno podkovanih glasbenikov, je postalo jasno, da ekstremi odpirajo nove možnosti, opcije in da ne gre verjeti zgolj v to, da je resnično in iskreno samo tisto, kar navija grlenost, decibele. V tem kontekstu so od nekdaj posebno mesto vsaj v mojem srcu in ušesih zasedli švedski bendi, predvsem Opeth, kot bi si nekako smel in želel uresničiti slo po vedenju in širjenju horizontov pa so se na mojem pladnju znašli tudi nemški progresivni death metalci s precej podobno osnovo, kot jo imajo meni dragi Švedi. Steorrah so kakovosten progresivni death metalski kvartet iz Bonna, ki je predlani, leta 2018 skoval in izdal prav posebno, res okusno ploščo The Altstadt Abyss, o kateri bom danes podaril par vrstic, par iztočnic za razmislek in morda za poslušanje.
Tretji celovečerec nadarjenega kvarteta, ki ga tvorijo Andreas März na kitari, vokalu, Raoul Zillani na basu, Nicolao Dos Santos na drugi, solo kitari in Christian Schmidt za bobni, po svoji notranji inerciji plava od prog rocka in starih vplivov, ki so nalezli že Akerfeldta, prek jazz metrike in poigravanja do umazanih peklenskih globin disonanc zasedb, kot so Death, Cynic, tudi starejši Opeth in še kaj. Dobra glasba se nalaga, razvija, evolucijsko razpreda kot organski klopčič med štirimi aktivnimi igralci in prav vsaka izmed sedmih vrhunskih skladb albuma trosi razloge, zaradi katerih se bo vsem, ki ljubijo dobro odigrane ekstreme, pocedile sline. The Silver Apples Of The Moon kot uvod trga najprej z disonanco, z nelagodnim razbitim akordom dveh umazanih kitar, ki nato po naravni nuji odplavajo v višave stratosfere zvoka z metrično kompleksnimi preigravanji lestvic, na katere se tako lepo, tako z občutkom in ravno prav grleno lepi Andreasov vokal. Po brutalnem uvodu se odpre prosto eterično polje za melodiko, za eterične strukture, toplejše tone, malce sentimentalne pomiritve, suspenza, akustike, šepeta. Dualnost grotesknosti hrupa ter mehke, skoraj operetne mehkobe spomni z melanholičnim melosom na Opeth in denimo Blackwater Park. Steorrah ne kopirajo, temveč podajajo svojo vizijo skoraj rushovske progresije. In to je šele začetek, šele prva skladba, na kateri pa se organska celota krasno zastavljenega zvoka razliva iz zvočnikov, kot da bi bil že sam singularni trenutek vse, kar je na voljo.
Nadaljevanje s Sea Foam Empyrean s svojo emotivno težo in privlakom ne niža ravni pričakovanj. Trdna, meditativna kitarska linija, dvojni bas, okusno ritmiziranje bobnov in ta krasni sladki vokal, ki bi ga lahko pripisal na en mah meni tako ljubemu Akerfeldtu. Prefinjeni občutek za razplastene strukture, na katerih funkcijsko polno brni vse, deluje vse, se pretaka, pelje, vleče, vozi. Po naravni nuji se čas meri drugače, vstopa se v tista mejna območja, v katerih srce utripa glasneje, če imate radi recimo temu glasbene sladkorčke, opethizme. Tu ne sme manjkati niti klavir, ko je to potrebno in Steorrah tu dodajo vse v pravem hipu. Jazzovska igra s Saturnalia For Posterity dokazuje širok nabor znanja in občutka benda kot celote. Bend si dovoli upočasniti tempo, odtegniti distorzije, ki pridejo v kontekst galantno v prvi plan v ravno pravem hipu. In misel, ki jo v samoodtegnitvenem stanju prebiram na ovitku plošče. »I argue that all urban spaces are potentially ‘non spaces’«, povzeto iz dela Michaela Bulla The Dialectic Of Mediated Isolation. Slednja je filozofska, hipotetična, naša ta hip fizična in stvarna, sam pa se z resonanco, z disonanco, z zvenom imprinta nemških zvočnih mojstrov več kot le strinjam ter pripriram oči, da bi lahko še bolj na stežaj odprl ušesa ter dušo.
Wolves Seagulls je prog briljant, senzualija, lep mehkejši medmet, čisti jazz porn z nastavki za prehode na nekaj več. Bend igra, diha, slika podobo volkov in galebov, obale, narave, očiščene človeka in njegove izumetničene božanskosti. In glasba boža, ovija v mehke konture, v privide, v zvočne kolaže pa se dodaja igrivi ritem dvajsetih, prede progresivne linije epskih kitar in gradi na občutku naravno razprtih registrov, okusno dodane akustike, okusnega razmerja, po katerem je lahko manj več. Mini simfonija z dodatki tudi srednjeveškega napeva to brez pretencioznosti ali umetnega podaljševanja pride na slabih šest minut s sklepnim zloveščim šepetom prihajajočih steklih psov, nakar ste že v eterično omotičnem svetu nadaljevanja. Where My Vessel Dwells si dovoli poigravati s frekvencami, s sitarjem, z duhovno potjo na vzhod (mimogrede, tu svoj doprinos lepo doda Michael Kerpers). Potem pa prelom – kot bi nanj čakali – z erupcijo sladkih distorzij in besnega vokala, ki uporno, ravno prav nasilno trga kopreno kozmične mehkobe in gostih meglic božanskega. Seksi igra se nadaljuje tudi s klavirskim medmetom inštrumentalija skladbe Spheroid Nine, ki je namenjena samo suspenzu, pretoku organskega zvena koncertnega klavirja, resoniranju klavirskih kladivc po strunah in zvenu lesa, zvenu prostora. Krasna tekoča Schmidtova igra dokazuje, da je bobnar zasedbe še kako muzikaličen, podkovan, senzualen, poln napevov in ne samo ritma. In že smo pri koncu, pri temi, pri zloveščosti skladbe Altstadt Abyss, ki nas popelje po temačnih, misterioznih poteh starega mesta, v katerem se v gmoti časa in brezčasnosti topi fizično, v kateri posameznik ni bistven.
Krasna igra distorzij, disonanc in tekoče melodike, ki pelje spontano v sfere atipične metalu je tisto, kar dela album The Aldstadt Abyss tako nalezljivo svež, prodoren, učinkovit, več kot poslušljiv in prekleto speven. Nemški progresivci z metalurškim in jazz občutkom Steorrah so me, iskreno priznam, sezuli, osrečili, mi podarili veliko glasbe, ki jo je vredno vedno znova zobati, se k njej vračati ter se ji brezpogojno prepuščati. No, vsaj sam se bom, ker mi je to položeno v dušni načrt in moja duša resonira v sozvočju na te krasne tone, za vas ne vem in mi tudi ni mar. Kar prepriča, je mnogoterost, ta čista igra lepih linij in popolne glasbe, s katero Steorrah dokazujejo, da so stvari nastale po svoji nuji naravno, brez priganjanja, brez nasilnega krivljenja osnovnih idej. In v tem spletu je aktualna tretja plošča poštena nadgradnja prvenca An Eroticism In Murder ter izvrstne druge plošče II: Thin White Paint ter postavlja temelje za še boljšo, še bolj kreativno prihodnost, v kateri bomo, upam, za Steorrah še slišali ter se jim na primeren način tudi v bodoče poklonili, kot si nedvomno zaslužijo!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
