SORROW – Togetherness
samozaložba, 2020
Bo že par let, kar sem se s kar precejšnjo zamudo, bolje zamikom lotil obdelave besed in misli, ki so se porajale ob poslušanju zasedbe All Heads Down, mlade zasedbe, v kateri sta svoje znanje stkala dva brata doma iz Poljanske doline, fanta, ki se rada predstavita s psevdonimoma, Jess Davy in Ed Davy in tedaj sem v mešanici sicer dobrih postavk alternative, popa, melanholije in produkcijsko sicer korektno narejeni glasbi našel bolj malo elementov, s katerimi se lahko poistovetim in jih jemljem za svoje, zato je bila ponudba, da tokrat prisluhnem novi plošči le enega samega brata, bobnarja Jessa Davyja, ki je s solo izdelkom Togetherness pristopil samostojno k meni ter podal pobudo, da dam glasbi drugo možnost, popravni izpit, ki ga v imenu spodbude dobri glasbi in kreativnim ljudem rad dam, če to le dopušča čas in kopica obveznosti, ki jih v vsakdanu, priznajmo, ne manjka.
Pa pojdimo lepo povrsti, da se ne prehitevam in podajam prehitrih, preuranjenih sodb. Togetherness je, kot pove že samo ime, plošča o emocijah, o dvojini, o sobivanju, o strasti, hrepenenju, razočaranju, o srčnih sladkobah in bolečini in je kot, pozor, že 32. samostojni solo album mladega fanta, ki je sicer bobnar zasedb Angel’s Perfect Dream, Zopilote in prej omenjenih All Heads Down, dokaz temu, da živi, diha in kreira glasbo na vseh ravneh, samostojno delo pod imenom Sorrow pa je recimo temu terapija za soočanje z vsakdanom. Tokrat se pod domala vse – vokale, kitaro, bas, klaviature, produkcijo, mastering, miksanje in celo oblikovanje podpisuje en sam človek – Jasmin »Jess Davy« Alibegić. Ali je lahko en človek sposoben nositi vse skupaj? Po parih posluhih sodeč da, a z opombami, ki sledijo na koncu, kakopak. Album združuje alternativo, punk rock in pop elemente, enajsterec avtorskih songov pa je direktno posvetilo Jessovemu dekletu, posluša in prebira pa se kot zapis v dnevniku, v katerem se fant odpoveduje dvoumnostim in metaforiki ter si dovoli biti čustven, ranljiv in direkten na sebi lasten, nežen in nemačistični način.
Uvod s skladbo Is There Something Wrong je nežna spevna baladica, v kateri Jess opeva pogrešanje dekleta, ki je odšla in ne pokliče več. OK, stereotip otožnega najstnika se po parih taktih razplamti v sicer poskočen in dobro oddrgnjen pop punk z ravno prav sladko distorzijo, dobro odigranimi pedantnimi bobni, basom in vokalom, ki je kakovosten, le lirika na prvo žogo naive in najstniškega opisa srčne bolečine ter dialektike v tistem tolikokrat pogretem smislu »ljubim te še vedno, ne pokličeš, pogrešam te, kje si?« ne sede na moj mentalni register, a glasba funkcionira in pelje dalje. No, pa gremo dalje v kot zrak lahkotno poletno romantiko enako lepo zastavljene skladbice I Love You, na kateri Jess dokazuje, da je, kar se kovanja, obrtništva, muziciranja tiče, prvovrsten in talentiran fant, pisanje tekstov pa je, no, dominion, ki terja včasih malce več globine, malce več domišljije, metafor, morda ne vedno besed na prvo žogo, saj s prozaičnostjo, ki ne dopušča alternativnih predstav, uporabe morda bolj trpkega dela okuševalne palete, morda blizu globalni masi nezahtevnih poslušalcev, sam pa terjam od tekstualij več izziva in več subtilnosti. Ni panike, saj sicer plošček lepo teče in gre v uho. Dreamworld je bolj agilna, bolj energična skladba, na kateri Jess odpre registre distorzij in bolj udari po opnah, poskočna popoidna skladba, ki kliče po dramitvi, odtegnitvi sanjskemu svetu, ki bi ga lahko fant bolje opisal. Peresno lahki punk alternativni konglomerat se lahko v vseh elementih igre primerja z zvokom Sum 41, iskrivost, nagajivost in izzivalnost ameriških sladkozvočnih punkerjev, ki to niso pa pustimo raje ob strani. Jess je korekten, galanten, ne izziva in v tem je dosleden.
Nightmare je logično nadaljevanje, saj je akter plošče vnovič odprl oči ter se zbudil v novo jutro, v katerem ni njegove muze, njegove ljube. Na Jamesa Iho in njegovo solo ploščo spominjujoči splet lepih kitar, bobnov ter sanjavega vokala lepo polzi po nevralgičnih vodih, ne brazda, ne raži in ne povzroča averzije, rahla solažica v maniri Weezerjev tudi ne škodi skladnosti, v sami polivki sladkobe pa je bolj malo lirične esence, v katero bi ugriznil ter se z njo sitil. Do verjetno najiskrenejše skladbe plošče. Broken Dreams je manj kot minuto dolga eksplozija jeze, besa, ostrine in ko Jess spusti z verige svojo notranjo zver je ta prekleto dobro slišana tako za bobni, na kitari ter v raskavem vokalu, ki je pritegnil tokrat mojo pozornost, fant pa je dokazal, da mu niso tuji elementi dobrih starih Bad Religion. Kul, a to je le en moment, ki iz celote izstopa kot goreč briljant! Nadaljevanje je namenjeno povrnitvi starih emocij in patosa. Million Questions je senzualna balada osamelega fanta, ki se sprašuje, kje so šle stvari po zlu. Rekapitulacija prepirov, njenih argumentov, na katere bi lahko v danem trenutku lahko bolje odgovoril, melos nemira, žalosti, zamujenih besed in ravnanj se sicer glasbeno odvija spet tako, kot sem napisal že prej, korektno, dobro, okusno, a brez neke bistvene spremembe ali premene pri globini, pri dometu. Is The Sun Still Shining je akustična lepa skladba, ki s šepetom, s krasno kristalno jasnino kitare pričara jutranje sonce, ki obseva to kozmično dvojico, kateri je namenjen ta lepi, a samozadostni album. Be Alone z ravno prav disonantnim uvodom v maniri Foo Fightersov spleta zvočni memoar patetike, s katero junak (ali antijunak) plošče ne zmore samote ter po nuji, po notranji inerci stremi k dvojini z ne nujno kompatibilno polovico, na katero se je fiksirala vsa pozornost depresivnega, potrtega, ranjenega zapuščenega srca in mehkega bistva mladega fanta, ki je vržen v realnost sveta brez tolažb in instantno uresničenih sanj. Tu se dnevi kar vrstijo in po zadnjem štetju z rahlo odtujenimi, eklektičnimi zvoki super skladbe 2183 Days jih je bilo dovolj za skoraj šest let (ne da bi človek štel, ne?).
Vsi, ki smo ljubili in bili razočarani, osameli, vemo kaj to prinaša v misli, Jess pa to daje iz sebe v formi melanholičnega, ravno prav depresivnega speva otožnih tonov, ki so tokrat podkrepljeni s klaviaturami, subtilno gravitacijo atmosferike, ki godi in vas zaziblje v stanje sanjavosti, le tekstu se namensko izogibam ter ga poskušam preslišati, da ne skvarim stanja relativnega ugodja.
Pred koncem z naslovno Togetherness pridemo v stanje pomiritve, saj je fant končno videl izgubljeno dekle ter se veseli, da je prišla draga nazaj, on upa, da za vedno. Rahlo smashing pumpkinsovska kitara in ta popoidni kotrapunkt stereotipne klišejske teen pop punk distorzije zvenita mainstreamovsko, po meri globale, po meri manj zahtevne publike in občestva, imaginarni film o najstniški ljubezni pa se sugestivno izteka in vsi pričakujemo srečni konec, a nas Jess na Thank You For Everything preseneti s klavirskim finalom, na katerem si natoči čistega vina z zavestjo, da so določeni vlaki dokončno zamujeni ter da je včasih bolj častno priznati, da je konec dokončen ter da je potrebno reči besede slovesa. Patetično? Zakaj? Tudi to je del življenja in odraščanja, poti k zrelosti.
Pa preidimo raje k sodbam o sami plošči, o glasbi, k čemur sem bil uvodoma tudi pozvan. Togetherness je krasen primerek galantno stkane glasbe in prefinjene produkcije, ki ji ni v tem delu nič za očitati. Tudi k barvi glasu nadobudnega solo umetnika ne bi dodajal nič, saj je dokazal, da so mu domači vsi elementi igre ter glasbenega krojenja melodike ter ritma. Zaplete se, vsaj na moji strani, pri plitvosti tekstovja, ki ne preseže nivoja najstniške poetike osnovne šole, morda srednje šole, saj je enajst skladb tako neposrednih in simplicističnih, da si za naslednjič res želim več metafor, več simbolike, več teme in manj sladkorja, saj sem ob količini slišane sladkobnosti primoran za naslednjih nekaj tednov odreči gostoljubje sladkim pregreham v moji kuhinji, da se ne navzamem diabetesa. Vseeno ne odpisujem skladb ali albuma kot celote, saj smo si ljudje različni in, da, lepo je ljubiti, hrepeneti, biti melanholičen ko nismo uslišani ter vesel, ko te uslišijo ter je dvojina v skupnem nekaj vsaj za en hip samoumevnega, da slišimo travo rast! Vseeno od glasbe v svoji zbirki pričakujem in terjam nekaj več in s slednjim iskreno upam, da nam to servira nadarjeni, kreativni in dobre glasbe, a premalo sočnih besed polni Jess Davy. Prostora za nadgradnje je, torej, za v prihodnje obilo!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
