Slayer – The Repentless Killogy
(Nuclear Blast Records, 2019)
»Ne morem si predstavljati obličje metala brez Slayer!« mi je ob najavi nepreklicnega slovesa ameriških legend thrasha ob domala okroglih štirih dekadah neprekinjenega dela ob pivu z iskrico iskrenega obžalovanja povedal prijatelj ter dodal: »A se zavedam, da je tak posel z rokom trajanja in ne more trajati večno …« Prekleto res ne, vsi tisti, ki smo imeli čast in možnost titane ostrega brezkompromisnega krvniškega thrash metala izkusiti v živo pa vemo, da so bili njihovi koncerti primerljivi z borbo na vse ali nič, z vojnim stanjem ter da ni bilo prostora za kompromise ali nepotrebne rezerve. Morda celo bolj evidentno v živo kot na ducatu s krvjo, gnevom in peklenskim tempom gnanih studijskih albumov, zato je koncert v živo, ki so ga novembra 2017 oddrgnili v domačem LA Inglewood Forumu primerna oblika slovesa od zvestih hord sledilcev in vernikov.
No, skoraj, saj je The Repentless Killogy v zgolj CD obliki zvočnega zapisa okrnjeni približek tega, kar prinašajo vizualno intenzivne rdeče luči in skrajni mišični napor, ki ga je kalifornijski četverec dajal od sebe. Leta 2017 v finalni formi le z dvema izvirnima članoma, s Tomom Arayo na basu ter vokalu ter Kerryjem Kingom na kitari, manjkajoča člena polne forme kvarteta pa sta dostojno dopolnila Paul Bostaph za bobni ter po smrti Jeffa Hannemana Gary Holt na drugi grmeči kitari. In receptura koncerta? Kaj pa pričakujete po 38 letih dela drugega kot 21 skladb, ki družijo obligatorne klasike po okusu fanov ter vstavke manj prodornih, a dobro začinjenih novih materialov, začevši z ogrevanjem in stopnjevanjem, z dramskim stopnjevanjem z Delisions Of Savour ter hitrim skokom v Repentless. Aktualije po meri strojenega dela in obrtništva od prej zvenijo masivno, sočno, bolj moderno, po meri novega milenija, a se pravi domet in energija kažejo s hiti, če se tako izrazimo. Antichrist reže skoraj tako kot leta 1983 s prvenca, le da je tokrat po tisočerih preigravanjih postal že skoraj rutina, na katero se po novi inerci naravno lepi Disciple s krasnim razodetjem, da nas bog iskreno sovraži vse enako. »God hates us all!« kriči Araya, na to pa se lepo veže nekaj starega v podobi skladbe Postmortem, da se lažje proda nekaj novega s Hate Worldwide. OK, morda sem čuden, a nove stvari ne sežejo tako globoko do centra srca, saj je občutek agresivnega in brutalnega generičen, hlinjen, receptura pa rahlo presušena … Tega se tudi Slayer dobro zavedajo, zato je po rutini starega in novega čas za korektno oddrgnjeni War Ensemble, da ste sami proti sebi in svojim sorojakom z You Against You in v imenu peklenskega izvedete nato obredni samomor na vižo Mandatory Suicide ter se predate hitrejšemu bitju in energiji skladbe Hallowed Point na kateri delujejo Slayer kompaktno in udarno kot morilski odred jeklenih jezdecev apokalipse ter evangelistov uničenja. Kul, nič ne manjka, tudi Kingova ostra kitarska igra, Holtov udarni stakato na drugi kitari in brezhibna thrasherska ritem sekcija navrh katere se dodaja Arayin vokal, ki je bil od nekdaj razpoznavno bližje kričečemu laježu kot grleni demonski brutalnosti.
Verjetno je Dead Skin Mask prelomni trenutek koncerta, saj smo prvič deležni rahle pavze in zahvale z najavo ljubezenske pesmice, posvečene masam oboževalcev. Čustva so močna, morilska sla pa se izraža v slehernem verzu ter vrsticah refrena klasike. »Dance with the dead in my dreams /
Listen to their hallowed screams / The dead have taken my soul / Temptation’s lost all control!« se budijo iz podzavesti ter spomnijo na zlato dobo, ko je metal prinašal sporočila, legendarne albume z legendarnimi naslovkami, Slayer pa so bili strašni oratorji glasbe, s katero se ni moglo kosati nič. Danes je morda tehnicizma in brutalnosti več, a je glasbe, ki bi zmogla tako eruptivno pretresti dušo precej manj, bodimo iskreni. Born Of Fire z novejšim datumom izdelave tudi pri Slayer ne naredi tega efekta, pa če se še tako agresivno privija obrate in sili v prve bojne linije in tudi sicer solidni Cast The First Stone ne doseže takega efekta s svojim grmečim suspenzom in upočasnjeno ritmiko, ko pa se zgodi Bloodline … No, saj veste …
In očitno s slutnjo neizbežnega konca se v kontekst železnega, jeklenega repertoarja dodaja nepogrešljivi finale klasik, brez katerega ni Slayer koncerta! Seasons In The Abyss dehti še vedno po žveplenem parfumu pekla, kot tudi peklenski Hell Awaits, brezkompromisni udar adrenalina pa se pri Slayer vrhunsko nadgradi z vrhunsko skladbo South Of Heaven, da se mazilimo s pravimi odmerki potu in krvi z Raining Blood ter se podamo v finalni obračun s preroško skladbo Chemical Warfare ter se poslednjič vržemo na kolena in prosimo za odpuščanje z Angel Of Death, kjer dajo štirje možje od sebe zadnje atome moči ter sklenejo zadnjo predstavo s slogom.
No, ne bom rekel, da je bila to najboljša predstava vseh časov, saj je jasno, da so tudi Slayer dovzetni na zob časa. Zadnjih nekaj let še toliko bolj in z jeklenimi ploščicami ojačano grlo Toma Araye ni več tako, kot je bilo skoraj 40 let nazaj, kar se pri sili, naporu in brezkompromisnosti, s katero se je proslavil v tem času, dejansko čudim, da je sposoben sploh še govoriti, kaj šele kričati na odru ter zasedati piedestal enega zadnjih prvotnih nosilcev pravega thrasha. In po zadnjem sestopu z odra se ob dokončni najavi, da vrnitve nazaj več ne bo, nekateri sprašujejo, kdaj bodo svojo besedo snedli tudi Slayer. Sam menim, da vrnitve nazaj, tudi v imenu dignitete, ponosa, renomeja nezlomljivih, pri kalifornijskih botrih thrasha enostavno ne bi smelo biti! Pokoj so si zaslužili v potu in krvi, s trudom in trdim delom in po teh dekadah dobrega, morda rahlo preživetega, a vedno dobrodošlega narativa lahko iskreno rečemo le hvala za vse! Tudi če bo obličje sveta metala nerazpoznavno, bolj prazno in manj iskreno. Odlika največjih borcev je v tem, da so zmožni priznati si, kdaj je pravi čas, da oder ter ceremonije koncertne dramaturgije prepustijo mladim rodovom ter si ne jemljejo primata odličnosti s predstavami, ki bi bile le senca tega, kar so prvotno predstavljale. Da dobra predstava ne postane parodija in sporočila ne zvodenijo. Zato še enkrat: »Hvala za pekel in evangelije brezupa ter zlobe sveta, Slayer! Nič več ne bo enako, kot je bilo – tudi z vašo pomočjo!«
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7,5 / 10
