Silver Dust – House 21
Fastball Music, Escudero Records, 2018
Danes sem očitno v posebnem stanju razcepljenosti, saj sem si dopustil na repeat vreči v ušesa švicarski bend Silver Dust House 21 ter preklopiti možgane z vodov žanrskega purizma na nekaj, kar stremi prehajati z melodiko iz sfere gotha na polje steam punka, melodramatičnega nu-metala ter melodičnega rocka ter nas z estetiko, pojavo ter predvsem enajstimi skladbami poskuša na kabarejski način prodati zgodbo o vojaku Georgu Douglasu Masonu, ki v času druge svetovne vojne nagovarja svoje ubite sovojake, v zgodbi s pridihom vampirizma, alkemije, bizarnosti in še česa pa se zgodi marsikaj, kar me kot ljubitelja progresivne, razgibane glasbe veseli, pri danem pa iskreno bega ter tudi jezi. Pa pojdimo po vrsti, velja?
Silver Dust so bend, ki si dopušča odstopati ali vsaj stremi k odstopanju od klišejev, zato so v gotskih oblačilih podobni četverici vampirskih karikatur, ki, tako kot v seriji What We Do In The Shadows poskušajo impresionirati z modo, ki ima bolj malo skupnega s tem, kar estetsko prodaja bend. Po gotskem uvodu kabarejske skladbe Libera Me se cirkus čudaštva šele začne, saj je The Unknown Soldier s svojim dramatičnim spraševanjem po obstoju boga nekje med zvokom nu-metala zasedbe Disturbed in Godsmack. Lord Campbell, osrednji orator zasedbe, ki poleg kitar obvladuje mehki bariton in grleno štimo, si daje počasi, mastno, ob zvenu klaviatur povampirjeno možnost kohabitirati suvereno z dobro nastavljeno distorzijo Tiny Pistola ter ritem sekcijo, ki jo dopolnjujeta bizarno poimenovani Kur Ghan ter sicer solidno zveneči, a prav tako narejeni Mr. Killjoy za bobni. Umrla duša sira Georga Douglas Masona se pogovarja s smrtjo z damo v črnem, ki dodaja komadu malce grlenih vokalov, umazanije, morda malce kornovske estetike, ki je tokrat sama sebi namen. Na skladbi House 21 se glavni lik plošče odloči prestopiti prag hiše, v kateri sta zakonca Rosenberg morila nič hudega sluteče obiskovalce.
Cirkuško nabrušena parada bizarnosti s klovnovsko melodiko poskuša šokirati, vas na precej trivialen način s sicer okusnimi večglasji, ki spomnijo na krasne linije hrvaških asov Father, zazibati v melodično igro norosti, nesmislov, zavajanj, ubijanja, kjer so klovni tisto, česar se bojimo, Siler Dust pa v želji po prodornosti dodajajo igro Mr. Bungle ter Faith No More, a z manj okusa, manj izvirnosti, manj žara, ki bi mu sam lahko verjel brez zadržkov. Glasbeni film se nadaljuje z bolj tekočo skladbo Forever, kjer se agitatorju zgodbe pridruži angel varuh Nathaniel. Zvok, ki spomni na trenutek tudi na milenijski eksperiment Staind, se preliva in teče mondeno, dokaj nezatikajoče, da bi na Once Upon A Time lahko padli v gotsko občutje velikih magov otožnega melosa Type O Negative. Sicer obetavna paradigma dobi v preobleki švicarske zasedbe malce preveč plasti pretenciznosti, ki si umišlja, da je odgovor na morda malce zgrešeno zastavljene paradigme plošče v multiplih karakterjih, v glasbeni shizofreniji, v poigravanju z gotiko, modernim ter z zvočnim ter liričnim pretiravanjem.
La La La La je pri tem dokaz, da so imeli svoj čas intenzivno na predvajalniku Serja Tankiana in System Of A Down, sama skladba pa je eklatantni sposojenec, ripoff, tako po melodiki, še bolj pa po vokalih, ki sicer funkcijsko uspešno, a posnemovalno prodajajo napohane umazane igre z norostjo, ki jih pri Serju jemljem kot naravno stanje, pri Švicarjih pa, čeprav v domeni norega alkimista, ki pripoveduje svojo pesem blaznosti, zveni prekleto skopirano, banalno, za hip sicer zabavno, a tako neodločno tipaje, da se vprašam v čem je bil smisel, koncept, v čem je srž intence, čeprav je igra besnih distorzij, bobnov in razcepljenih vokalov estetsko dobro narejena in pelje nekako igro blaznosti suvereno dalje. Predelava klasike Bette Davis Eyes je po formuli sicer zabavljaška predelava, na kateri se teatru pridruži frontman zasedbe Lordi, precej komično, satirično narejena predelava skladbe pop princeske Kim Carnes pa zveni tako, kot bi si Him za zajebancijo dovolili k parodiji povabiti Gwar ali, ne, Lordi bodo kar OK … Naj se prodaja, pa čeprav z banalnimi zamaskiranimi partnerji na drugem mikrofonu, a ne?
Povratek k »izvirnim« domačim recepturam se nadaljuje z balado This War Is Not Mine, na katerem Lord Campbell skoraj v maniri Lemonheadsov zabrunda emocionalni spev nasprotovanja nasilju, ki ponavlja na cikle isti senzualni, ravno prav s patosom tlakovani rif, na katerem se sme odpreti registre kitari, malce zaječati, malce obstati, da s sintetiko The Witches Dance pademo v občutek štance kakšnih Liquido, se predamo neki precej medli ritmiki, repetitivnosti, na katero se po naravni inerci sicer kakovostnih, a izgubljenih Švicarjev vesi vokale v stilu Ville Valoja. It’s Time štanco konvertira v manični nu-metal, ko se v plamenih zaiskri hiša na številki 21. spet smo pri tej nedefinirani shizofreničnosti, ki bi bila lahko fantastična, če ne bi bili Švicarji tako jebeno obsedeni s formo, z vatli, z normo. Finale z The Calling s svojim modernim zvenom zatolče vse v neko gmoto, zmes, po kateri se mi začne kaj kmalu goreče spahovati. Dovolj bodi hitre hrane za dušo in telo zaenkrat!
Kar iritira, je dejstvo, da so imeli v glavi nek velik megalomanski koncept, ki bi lahko dovolil ustvariti nekaj velikega, glamuroznega, manjka pa na teh umetnih strukturah lastnega mesa in sočnosti. Bend zna igrati, premore tudi nek estetski ideal, podobo, ne premore pa lastnega prepoznavnega karakterja, ki bi jih lahko ločil od ostalih derivatov milenija. Tu ne pomagajo niti umazani mastni rifi, niti topot dvojnih bobnov, vokal pa se še tako lepo lahko levi od skoraj operetne sladkobe v zloveščo brutalnost. V vsej izumetničeni formi je veliko vsega, a premalo dejansko oprijemljivega. Plošča House 21 je konceptualni zdriz, ki mu manjka lastnih jajc, morda več bolj domišljene naracije ali pa več drznosti, s katero, če se pretirava in dramaturško zabeli ocvirke glasbe, ne smemo šparat z začimbami. Pri tej kuhi so Silver Dust klišejski, narejeni in ne najbolj prepričljivi. Več sreče naslednjič!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
