Sideburn #Eight
(FastBall Records, 2017)
Glede na to, da sem svojo pot v svet glasbe začel ob zvokih rocka s potenco in z AC/DC, imam do tovrstne hard rock glasbe afiniteto, obenem pa sem toliko bolj kritičen do vseh tistih, ki se poskušajo postavljati ob bok imenom, kot so zgoraj omenjeni Avstralci ali ob Thin Lizzy, Motorhead, Aerosmithe ter podobna imena. Vse, kar se etiketira kot hard rock torej le ni užitno za konzumcijo, sem bil pa ob Švicarjih Sideburn ter ob njihovem osmem albumu v veliki dilemi in to zaradi več dejavnikov. Najprej – strici so se v svojih dveh dekadah dela izdelali v formo, v kateri so sedaj. So kaljeni glasbeniki in znajo muzicirati, tu ni dvoma, je pa v slišanem bolj malo jajc, žmohta in umazanije, ki so jo premogli AC/DC, zgodnji ZZ Top, Aerosmithi in kogar bi sami želeli vpisati na črto kakovostnih predstavnikov svojega žanra, preveč je poliranja in preveč previdnosti ter vnaprejšnjih kalkulacij. To je izhodišče, ki tudi z naslovnicami in bombastičnimi najavami ekstaze in diabolične obscenosti ne naredijo drugega kot postavijo pri meni držo odpora in rezerviranosti, katero je nato težko spremeniti, pa sem vedno odprt za to, da se mi stvari dokažejo. Tokratnja zgodba je boolj zgodba o zgrešenih investicijah, o mlačnosti, ki v pravi glasbi nima kaj iskati in o precej slabi liriki, ki me vedno vrže iz ravnovesja v stanje anemičnosti, po kateri poslušam samo še bedne melodije ter čakam, da se stvar izteče.
Da ne bo pomote – stvari ocenjujem po vsaj desetih obratih plošče po predvajalniku, a pri Sideburn je bil ta akt kar naporen. In tu je že uvod z All The While, ki ubije na en mah. Predvsem zato, ker so fantje očitno precej poslušali AC/DC iz obdobja Bona Scotta, ki ga poskuša Rolland Pierrehumbert posnemati in vse lepo in prav, dokler se ne sliši poleg sladkih brezveznih kitar brez ostrine, jajc in umazanije (tem strežeta Lawrence Lina in Mike Riffart, da nanizamo imena krivcev) to bedno podrkavanje po bobnih (Lionel Blanc ni čovek, ki bi ga spustil na avdicijo za AC/DC) ter sicer solidni dodatek enako brezosebnega basa Nicka Thorntona, še bolj pa ta brezvezna in brezhibna večglasja. Fuj! Bljak! In ta brezvezna obsecenost opevanja trdega kurca ter sle, s katero bi se fantje ljubili celo noč. Hja, optimisti. Le redko so lahko brez viagre agilni kot Sting. Pa pustimo to ob strani. Nikjer ni umazanije, šusa, kitare na koncu poskušajo posnemati prijeme Angusa Younga (a brez tiste duše in zagona) ter Malcolma (samo, fantje, slednji je znal držati nivo in ostrino trdnega ritma, kar je bila trdna hrbtenica izvrstnih plošč, tukaj pa je preveč mehkega tkiva in komercialne brezveznosti). Call Me A Doctor je malce hitrejši, a še vedno medli približek tega, kar bi moral šus v rocku pomeniti. Aerosmithi štejejo več let in navkljub putiki ter težavam s srcem ga žgejo bolj možato. Več naravnosti, manj obremnjevanja s formo, gospoda! Rock ni bil nikoli visoka matematika, je pa moral imeti od nekdaj dušo, sicer je brezveze. Na osemdeseta smrdeči Turn away je solidna godlja sluzavega sleazy rocka, po kateri pademo v svet čudnega popa s skladbo Drop Zone, z Get Your Ride On pa se možje poskusijo v igri bluesa ter z zvoki Aerosmithov, kar jim približno uspe, a je premalo tistega mojota, ki bi mu lahko verjel. No More Room In Hell se spravlja spet v svet Luciferjevega dominijona na način, kot bi ga nekje od daleč po recepturah Stiff Upper Lipa pisali AC/DC, le da to ni to. Morda sedaj, ko so se v zgodbo vmešali strici iz ozadja in je normalno, da v AC/DC hripa Axl … Driving On The Main Line je bluesovski standard – vsaj po formi. Sicer brezhibno in točno odigrano, a brez globine, duše in tiste dušne substance, zaradi katere vam gredo pri bluesu lahko pokonci kocine. Tukaj se tega ne morate bati, žal, čeprav so v celoti dodane tudi orglice. In nato Rolling Stones približek z Give Me A Sign ter pospešena komedija zmešnjav z Long Road Paradise, da s Save Your Soul pridemo v fazo popolne katatonije, z Got To Move On prosimo za odrešitev, čeprav je vse korektno, a nima globine.kot bi skakali nasilno v bazen brez ali z malo vode. Ko pa se možje dotaknejo svetih Mötörheadov ter poskušajo med svojaj jajca dodati še Lemmyjevo No Class pa mi film popolnoma poči. Watafak? Kje je šus? Kje so distorzije? Kaj se je zgodilo s to anemično brezvezno produkcijo, kjer zveni ritem kitara tako, kot bi jo igrali v kevdru? Moj bog, določene stvari bi bilo potrebno prepovedati ali vsaj izdatneje obdavčiti! Na koncu pa še knosck out s kavbojsko balado Wings Of Liberty. Ojej …
Pa preidimo k finalni oceni. Ne, nisem impresioniran nad dejstvom, da se določene stvari dajejo na nosilce zvokov insem nato potreben razstrupljanja ter maziljenja ušes s kakim bolj konkretnim sranjem. Tole je bilo, dragi moji, prevelik odmerek cukra, da bi se pod tem sploh smelo pisati oznako hard rock, Švica pa bi morala imeti prepoved za nastop na naslednjem evropskem natečaju za najboljši približek hard rocku. Sideburn so me dotolkli do te mere, da jim ne morem očitati tega, da ne znajo igrati, celo dopuščam možnost, da jih je tokrat zjebala produkcija in ne glasbena neagilnost, je pa res, da je po zadnjem pregledu po poliranju vseh ostrih in robatih delov plošče odletel še zadnji testis in je vse skupaj za popizdit slabo. Več sreče prihodnjič, a ne na mojem predvajalniku!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 3 / 10
