Satanika – Nightmare
(Iron Shield Records, 2014)
Pride do tega, da se na predvajalniku dobrih pet let po prvem izidu znajde plošča, ki bi jo človek zlahka a priori odpisal ter spregledal, a zavoljo ponatisa ter promocije prek večje založbe od prvobitne pride tudi do tega, da se lahko naučimo kaj dobrega za nazaj. Retrogradno razsvetljenje je tokrat bolj peklensko obarvano, prihaja iz sosednje Italije, sliši pa na ime Satanika. Naivno ime, na katero ob poplavi prisilno pervertiranih satanistov s severa ter zaradi modne zapovedi, da je v času obujanja spominov na »true norwegian« ostrino dobro kombinirati popolno črnino s pridihom gospodarja pekla in že imate instant mešanico za »prave« metalce. No ja, stvar okusa. Sam na obrnjene križe, pentagrame in karikature Satana ne padam, je pa res, da so po dolgem dominionu kraljev peklenskega thrasha Slayer bolj dovzeten za vse tiste zvoke, ki križajo in kombinirajo thrash s satanistično črnino ter brezkompromisno godbo za vse solde. V domeni tega se tudi plošča Nightmare posluša kot sočna in zelo všečna zadeva.
Satanika je leta 2009 kvartet, ki se na svojem tretjem celovečercu predstavlja z več kot užitno mešanico počrnelega thrasha najvišje kakovosti, že po prvem posluhu pa je jasno, da so Italijani tokrat tripali na norveško – švedsko kombinacijo težkokategornih kitarskih atak v domeni izvrstnega Barrena lepi na konglomerat ostrega Haemonovega basa ter kompaktnih brezkompromisnih bobnarskih vragolij predvidljivega, a žanru primernega Aeternusa ter na Entombed kalibrirane vokale Crisa Pervertorja. Smešni nadimki so le del prikupnosti, ko pa slišite megatonski udar prvovrstnih thrasherskih rifov in namensko spregledate imena skladb v maniri Mask Of Satan ter vseh pritiklin na peklenščke, je užitek garantiran. Deset skladb seka na polno že od uvodne kanonade skladbe Electro-Shock, na katerega bi bili ponosni tako Slayer kot tudi prej omenjeni Entombed, šolski primerki kakovostnega brezkompromisnega thrasha pa prikliče v spomin zgodnja devetdeseta, začetke zasedb Kreator, Sodom, nordijsko šolo ekstremne ostrine ter nekaj retroidne lepote, s katero je bilo lepo odraščati, jo pa danes redko slišite. Fantastična kitara, dobra ritem sekcija in navkljub naivni liriki zelo poslušljiv vokal sedejo na prvo žogo, že s skladbo Mask Of Satan pa ste deležni prvega gostovanja in recimo temu nadgradnje. Oscar Carlquist posodi ostremu briljantu, ki je pravoveren in zvest koreninam zlobnega organona metala od Venom dalje. Malce bolj heavy metalski uvod ter kričeči vokal se lepo kombinira z ostrim, razbrazdanim Perverterjevim vokalom, Satanika pa prestopajo rubikon med zvoki zasedbe Warbringer, Slayer, Skeletonwitch ter norveško šolo satanističnega thrasha. Kar malce preseka nit poslušanja so vmesni intri, jingli, nepotrebna mašila, z The Black Queen pa vas Satanika peglajo kot bi se brili s cirkularko. Kul! Groove, ostra intonacija in prehajanje od polnega šusa v sfere skoraj HC ritmike funkcionirajo naravno in neprisiljeno, precej visoko tonsko kalibrirani zvok produkcije pa ne dela krivico tradiciji agresivne godbe brez rezerv, na katero bi v devetdesetih stavil na polno. Zakaj poudarjam časovnico minulih dekad? Zato, ker zvenijo Satanika starikavo, a navkljub seksizmu, orgijaški naravi skladb, kot so Blood Orgy Of The She-Devils ali predvidljive krvniške plati The Executionerja ali na isti način kalibriranega, a dobrega Steel Agressorja padete v jarem dobrega občutja, ne da bi ta starikava nrav kvarila občutek, ki veje po telesu in se ga navzemate iz zvočnikov. Tradicionalisti po formi, po zvoku in po dometu zvoka se Satanika dobro predstavijo tudi na nadaljnjih skladbah, kjer ni mašil (razen semplov z vokalnimi in pretiranimi staromodnimi sposojanji izsekov iz grozljivk, na katere ste pozabili že v osemdesetih). Deset skladb pomeni deset dobro komponiranih skladb, na katerih ni zajebancije. Deathwitch Possesion, Sacrifice The Bitch se prelijejo v sladki nektar nasilja s Carnal Violence, sklep z epskih pet minut dolžine s skladbo Devil’s Reject pa drgne na vse ali nič še zadnje atome visokonapetostne udarnosti.
Fakt je, da je Satanika dobro uigran peklenski stroj in da je Nightmare plošča, ki jih s stališča korektnosti pravega thrasha ne manjka nič! Dejstvo je tudi, da v slišanem ni ničesar revolucionarnega in novega, a je paket dobro stkan, dobro odigran, morda malce naivno pakiran, a vseeno zvokovno prodoren. Dobra doza zabave, solidna raven izvedbe ter debeli odmerki rifov, na katere lahko prisegate in jim prisluhnete znova in znova so obet, s katerim velja rimski soldateski iz Pekla še kdaj prisluhniti! Po slišanem se to absolutno splača!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8,5 / 10
