S.M.R.T. – Sado Masochistic Ritual Temple
(Base Record Production, 2020)
Album Meseca 06/2020
Death metal ne bi bil death metal, če ne bi bilo smrti, kajneda, ko pa pride do pregledovanja nabora bendov s tem imenom, jih ne manjka na metalskem nebu. Po Schuldinerjevi izvirni ideji in fantastičnem bendu Death so se v slovanski izvedbi našli bendi z imenom Smrt tako v Belorusiji, kot tudi na naši strani Alp. Pri nas, če smo natančni, je kar inflacija teh, saj je poleg prekmurskih fantov za bend od leta 2007 aktivna tudi zasedba Smrt ali S.M.R.T., ki pa je idejni otrok enega najpomembnejših imen slovenske metal scene Boštjana Doblekarja. Slednji je bil človek, ki je marsikomu ostal v spominu kot ustanovitelj trgovine ter glasbeni promotor težkometalnih dogodkov Master Of Metal, tisti, ki pa smo rasli ob Metal valu in tudi radijskih Vražjih uricah pa vemo, kod je bil Vrag Voland, ki nas je marsikaj podučil, nas skurcal in prispeval k ozaveščanju tudi osebno v trgovini Rec Rec. No, prav isti težkokategornik se letos podpisuje na svoj samostojni prvenec z zasedbo S.M.R.T. Sado Machochistic Ritual Temple, ki je v začetku letošnjega leta ugledal luč sveta na španski založbi Base Record Productions, ki svoj glasbeni fetišizem namenja izidom ekstremne death metal, goregrind, brutal death, black metalske in podobne glasbe. S.M.R.T. tu izpolnjujejo vsa okenca ekstremnosti in, ne, ne gre za ljubezensko glasbo za mehke predigre.
Pa poglejmo po časovnici nastanka. Kot uspem izvedeti iz skopih podatkov, ki so na voljo, je underground projekt datiran z letom 2007, ko Doblekar k sodelovanju privabi med obiskom v Sloveniji tudi bobnarja Tonyja Laureana, ki se podpisuje pod izdelke bendov, kot so Nile, Dimmu Borgir ter številnimi drugimi. Ostalo je v izvedbeni domeni Boštjana Doblekarja osebno, ki se tu sliši v zvokih kitare, predvsem pa v na black metal navlečenih vokalih, pod bas pa se podpisuje sam Steve Di Giorgio, sicer mož, ki je debele strune brusil že pri izvirni zasedbi Death ter pri Testamentih. Z ozirom na našteto torej ne govorimo o neki površni zadevi, z ambicijami po popolni ekstremni metal plošči pa se je želja na tej strani Alp izkazala za neizvedljivo. Vsaj neizvedljivo na način, kot jo je imel v mislih vizionar slovenskih metalurških ekstremov Boštjan Doblekar. Kar slišimo v letu 2020 je nova predelava dobro zorjenih idej, pod glasbo pa se poleg Boštjana Doblekarja na kitari in vokalu sedaj podpisujejo kitarist zasedbe Exsuisite Pus Achokarlos, bobne pa je vnovič posnel Ricky Mena. Danes, debelih 13 let po prvih zasevkih, se tako predstavlja prvenec zasedbe S.M.R.T., ki s slabih 40 minut in desetimi skladbami preizkuša meje dovoljenega in ti ekstremi so neobremenjeni s purizmi.
Sado Machochistic Ritual Temple je z žveplom predihani death metal, ki rad prestopi v vode black metala, a ne zapostavi death metalske preciznosti. Otvoritev z It’s Done 11th At 11h je inštrumentalna uvertura z mastnimi, brneče distorziranimi kitarami, masivnim basom ter tekočimi, ravno prav surovimi bobni, rezultat pa daje slutiti rahlo retroidni povratek k norveškim, skandinavskim temeljem, a z znanjem ter spogledovanjem po floridskih koreninah ekstremne glasbe. Free death metal torej, a že s prvo skladbo Spiritual Contamination pa si dovolijo ekskurz iz black metala z blastbeati v funk, v eksperimente, v stanje odlepljenosti od gravitacijskih temeljev popolne črnine. OK, tehnično brezhibno odigrana glasba stremi k temu, da ne ugaja slehernemu smrtniku, skrajni paravan pa preizkušajo sonično in vsebinsko. Kul poigravanje s HC-jem, floridksimi disonancami s Curse potegnejo na Morbid Angel, na Deicide ali na teatraliko Dimmu Borgirjev. Vsekakor vse prej kot slovensko, če veste, na kaj ciljam? Fantastična igra s formo se nadaljuje tudi vnaprej. Organization z bolano hitro ritmiko, prefinjenimi prehajanji iz ene ritmike v drugo, lomljena struktura, brutalni demonični vokali in popolna kohezija vsega v surovo trdno konglomeratno gmoto ponuja tudi čiste vokale, operetni del, melodiko, v dobro tempiranih odmerkih pa se v maniri Mr. Bungle dodajajo sempli domačih živali, poigravanje z zvokom pa S.M.R.T. peljejo na svoj način do stopnje, na kateri jih iskreno briga kaj si o vsem mislite vi.
Glorification Of Truth z metalsko eksplicitnostjo spomni na zasedbo Twelve Foot Ninja, saj ne manjka nič – niti brutalna vokalizacija, hiperblastirani bobni niti neslutene dodane minimalije, ki vnašajo v glasbo balistične izstrelke nepričakovanega, sledi mindporna, med drugim pa med fantastično kitarsko solažo, kot bi jo dodal Trey Azagtoth vstavek sempla TV najave o smrti tovariša Tita. Morda še najbolj disonantno všečna skladba plošče po mojem okusu je Strange s svojim prostorom za hipno sprostitev, nato pa za lucifersko zaklinjanje z demoniziranim black deathom, po spevnosti in krasnih kitarskih rifih pa se na en mah prikupi Consumation Of Sacred Urine, ki je eden bolj všečnih ekstremov plošče. Brilijantno delo, predvsem pa ta čudovita igra kitar, basa in strupene ritmike, prek katere se pnejo okusno nasičeni vokali! To je primerek kakovostnega dela, na katerem si pri norih bobnarskih prelomih ob piskih kitare daje bas priložnost pokazati dejstvo, da je to lahko v pravih rokah prav peklensko grmeč solo inštrument! In v takih minimalijah se kaže moč in potencial benda, ki je prevelik, da bi ga umeščali na le eno geografsko točko tega premajhnega sveta!
Sex Priest zveni ob vsem skupaj zelo čisto, puristično, neabrazivno, nezatikajoče, ko pa ste deležni lepe čiste kitarske solaže in metafizičnega momenta sprostitve napetosti se da čutiti, da je pod grobim površjem obilo občutka za estetiko, za melodije, veliko tehnike. No Longer You But I je vnovič namenjen preizkušanju meja mišic, black metalu zapisani stampedo pa zmore poleg hitrosti ponuditi tiste briljantno lepe kitarske solaže, zaradi katerih je death metal žanr, ki je namenjen izbrani eliti, tistim glasbenim sladokuscem in glasbenim obvladačem, ki zmorejo pod decibeli slišati klic k epskim preigravanjem s formo brez nekih stereotipnih oprijemljivih form ali formul. S.M.R.T. pa za finale z Identity Theft ponudijo še malo mentalnega izziva, saj se v kontekst dovoljenega, če to v metalu take eksplicitne konture sploh obstaja, sme dodati ob diaboličnost tudi zvoke sitarja ter indijske napeve, ritmiko. Bolan, a okusen jajc! Popolni mindporn!
OK, sedaj pa končne sodbe, pri katerih bom poskušal biti kar se da objektiven, če je to možno. Plošča je večplastna atmosferična ekstremna poslastica, ki ne dopušča polovičarstva pri izvedbi, pa tudi ne pri konzumiranju, saj če si vzamete premalo koncizne preciznosti in časa za razslojevanje slišanega prav zlahka preslišite konturo, ki daje nekaj lepega, okusnega, za dušo prepotrebnega. Vsekakor pa je to glasbeno izzivalna plošča, ki dehti po perfekcionizmu, po tendenci, da je več kot le še ena plošča na glasbeni polički, verjetno pa to ne bo izdelek za en sam posluh in rahlo dvomim, da se boste v njeno groteskno lepoto ter privlačnost zagledali popolnoma že v prvo! Sam sem potreboval za to pet obratov, do polnih 666 pa jih še nekaj manjka. Vsekakor gre za prefinjen umetniški izdelek, ki ni sam sebi namen in ne izvaja sonično onanijo zaradi samega artizma, ni larpurlatistični izdelek in ni stvar, ki bi vam kaj kmalu ubežala iz podzavesti, zato na tej točki iskreno upam, da ne gre za en sam ekskurz, za eno samo delo, po katerem ne bi bilo več potrebe po nadaljevanju, saj sam žejo po še čutim!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 10 / 10
