Rome – Parlez-Vous Hate
(Trisol Music Group GmbH, 2021)
Dobri dve leti, le dve po letu 2019 in svet je popolnoma drugačen, nerazpoznaven, v tem času navideznega mrtvila in vsesplošnega strahu pa nekateri ne čakajo na boljši jutri, temveč pišejo, snemajo, izdajajo plošče in udejanjajo svoje poslanstvo. Eden produktivnejših je nedvomno luxemburški neo-folk wunderkind Jerome Reuter, ki je s svojo zasedbo ROME vsekakor ena boljših naložb založbe Trisol Music Group. Nekdanji pevec post punkerske zasedbe Mack Murphy And The Inmates se v letošnjem letu predstavlja s svežim, že sedemnajstim albumom po vrsti, sosledje ustvarjanja pa časovno zapolnjuje čustvene vrzeli od komaj lani izdane plošče The Lone Furrow. Kvantiteta na rovaš kakovosti, bi nemudoma izustili skeptiki, a po parih posluhih postane prekleto jasno, da je plošča Parlez-Vous Hate vse prej kot zvočno mašilo ali podhranjeno ponavljanje preteklih napevov.
V dobi, ko se pod vprašaj pri določenih državah pojavljajo demokratična načela, postavke svobode govora, cel svet pa se zavira z ročno zavoro in zapira za antimigrantskimi žičnimi ogradami nestrpnosti, sovraštva in porajajočega fašizma, nekje v ozadju pa poleg strahu čuti vse več bolj evidentnega nasilja in pozivov k orožju, je glasba, ki na primeru antifašističnih vinjet preteklosti postavlja pod vprašaj zdravje časov in družbe, v kateri bivamo danes.
Priznam nemudoma, da mi je neposredna godba, ki tke kopreno novih dvanajstih skladb še bolj neposredna in manj enigmatična kot meni sicer zelo všečna Le Ceneri Di Heliodoro, ki mi je prispela kot prvi izdelek tega poeta protivojne in glasnika stihijskih sprememb, ki smo jim priča v tem prelomnem eonu. Melodično poln in obenem tematsko temačen album je neposreden izstrelek dobro producirane in inteligentno spisane glasbe, ki po uvodnem ogrevanju z napevom hipijade Shangri-Fa, ki v podtonu združuje jezo, bes, nekaj nasilnega prestavi kolesje v pravo temačno tonaliteto ravno prav disonantnega repetitivnega rifa komada Parlez-Vous Hate? ki trga, para, poraja nelagodje in zliva v ušesa liriko klicev k orožju, ki se mu pacifistični poet zoperstavlja s strastnostjo in žarom, gnevom, obenem vokaliziranim tesnobnem občutju, ki na glasbo v maniri temnega akustičnega goth popa osemdesetih dodaja debele nanose še kako slišanega Nicka Cavea, ki pa mu sam tako rad slušno priznavam podobnost z esenco Davida Eugena Edwardsa.
Spevno nadaljevanje s skoraj naivno Born In The EU je zlahka lirični antipod Springsteenovi hvalnici domovini onkraj oceana z Born In The USA, le da je Reuters tokrat kritik, ki sprašuje o verodostojnosti in trdnosti načel, ki tvorijo imeprij na tej strani okopov demokracije. Ekonomski konstrukt, morda le malce več kot ideja nečesa dobrega in pozitivnega, ki se razkraja v lastnih zablodah ter različnih tretmajih vladavine prava je krasna tema za obdelavo, Reuters pa z izvrstno ekipo uigranih soborcev – Eric Becker na električni kitari, Tom Gatti na basu in za klaviaturami, Laurent Fuchs pa za bobni in tolkali – družno tke hipnotični hit, ki se ga ne bi sramoval nihče. Tudi nežni narator zasedbe R.E.M., Michael Stype, ne. Skoraj bi preslišal tone razočaranja zaradi ukradenih sanj in nejasne prihodnosti. Skoraj.
Death From Above je bolj dinamičen, bolj eklektičen, morda še bolj springsteenovski, a na način in ritmično noto Neila Younga z Rockin’ In The Free World, Rome pa zabrnijo skoraj keltsko, obsojajoče neposredno in strastno, kjer Jeromov vokal dodaja ravno prav raskavega občutja. Grungerski komad, ki to ni, vseeno pa je v skladbi zaznati odločnost in namen, da se ne predajamo brezupu in melanholiji. Pa čeprav sledi militantni obračun in bomo v krvi do komolcev obračunavali z uzurpatorji, ki so si prilastili temačni svet komada Panzerschokolade. Vojna, groza, psihizmi in sladki prigrizki. Krasni prelom in obrat k bolj sugestivnim zvokom nelagodja, tesnobe se nadaljuje z zvenom akustike ter piščali skoraj romantične, sanjave Der Alder Trägt Kein Lied, ki pomirja metafizično pokrajino bojišča, zavitega v meglice. Kot bi prisluhnili mislim vojaka, ki v rovih v polsnu postavlja pod vprašaj smisel umiranja za ideale. Skoraj nasilno skandiranje jeznih, besnih, krvi željnih v ozadju je v disonanci z začrtanimi konturami, po Toll In The Great Death pa se vračamo v stanje spagetti westernov, epski napev pa izreka glasni »NE« umiranju za prazen nič.
Feral Agents s skoraj hipnotičnim caveovskim narativom na matricah penetrira, reže, para, trga mehkobo pasivnosti ter poudarja, da ne moremo in ne smemo zapasti v malodušje ter pustiti demonom preteklosti, lažnivim postulatom prikrojenega in predelanega fašizma, da dokončno načne in korodira počela dobrega v naših srcih in dušah. You Owe Me A Whole World je vnovič bolj neposreden rock komad, ki si v svet neo folka dovoli dodati malce več ostrine, morda celo malce bolj našpičenih kitar ter simplificiranega upora s hrupom. Ne preveč, ravno prav, da se ne ruši zasnove, na katero pade bolj melanholična in skoraj v maniri Eda Kowalczyka spisana Blood For All, a z manj patetične grlene note. No, morda se v celoto prikrade sentiment Curov, ki pa se še bolj razplamti na meni najlepši skladbi albuma, komadu Alesia. Družni napev akustike, vojnih bobnov, spevnih in ravno prav melosa polnih linij, ki ne prinašajo odrešitve, dokončnih odgovorov, zato, da z zvočno sliko sklepnega instrumentala Fort Nera, Eumesville ostanemo po zadnjem odmevu sami s seboj, pretreseni, zatopljeni v občutje katarzične želje po še.
OK, priznam, da sem pri tem težko nepristranski, saj mi je Jerome segel v srce že s predlanskim ploščkom (lanski čaka še na predihavanje in obravnavo …), vsekakor pa lahko priznam, da je ROME nekaj boljšega in potentnejšega na folkerskem nebu Evrope. Zasedba premore inteligenco kontinuiranega ustvarjanja, med katerim ne prihaja do zmanjšanja naboja. V skledi je vse – je emocija, je polna in dobro odigrana glasba, subtilna produkcija, vsekakor pa ne bi bilo slišati nič, če ne bi bil sam skelet z liriko in idejo tako jasen, luciden in poln notranjega ognja. Parlez-Vous Hate je več kot le soliden plošček in morda ni namenjen temu, da postane po dometu in globini primerljiv s preteklimi bolj avantgardnimi izdelki, vsekakor pa odseva močne odmerke svežega, drugačnega in bolj direktnega dostopa do tematike, ki jo zasedba dodaja v svoj impresivni itinerarij z namenom in morda (ne morda, temveč sigurno!) ravno v pravem času. Smrt fašizmom, svobodo narodom!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8,5 / 10
