Regulus Quadralith
Off Yer Rocka Recordings, 2017
V času, ko je trend biti brez hrbtenice prekleto občudujem in iskreno spoštujem tiste glasbenike, ki so pripravljeni tvegati vse ter staviti vse na barvo lastne kreativnosti ter za vse solde postaviti vse argumente na plan, pa če je to zadnje, kar bodo kdajkoli storili. Rezerve so za pussyje in tega se sheffieldski space rockerji, britanski Clutch, a obenem bend z lastno esenco, zasedba Regulus prekleto zavedajo. Prav zavoljo te briljantne ognjevitosti ter brezkompromisne strasti je, dame in gospodje, njihova druga plošča, album Quadralith, nekaj najboljšega, česar so lahko letos deležna vaša ušesa! Zakaj? Ker je to enostavno plošča, kateri boste težko ugovarjali ter jo težko spodbijali s čimerkoli!
Deset kakovostnih skladb seva energijo sproščenih Kyuss, dodatek, ki ga ne boste mogli preslišati, pa je tisti umazani swagger blues, ki ga Fallon in kompanija prodajajo pod Clutch, Regulus pa iščejo svoje poti do zadimljene valhale. Četverec izvrstnih glasbenikov v kolektivu Regulus deluje starikavo, a suvereno. Izvrstni igrivi dvojec obeh mastnih kitar se v tandemu Thomas oZZy Osborne – Luke Jennings prekleto lepo navezuje na kakovostno ritem sekcijo, ki jo suvereno tvorita Joe Milburn za bobni ter lani novačeni basist Martyn Lucas-Bewick na nizkih frekvencah. V zadnjih petih letih se je bend naučil prekleto dobro muzicirati, dokaz za to pa daje sleherni komad s plošče Quadralith. Težkokategorna psihedelija raskavega puščavskega bluesa se z izvrstnim uvodnikom s skladbo Dominion predstavlja v resonantni luči. Ni mencanja, bluzenja ter iskanja istočnic za odpiranje ventilov, ker Regulus funkcionirajo kot prvoborci. Krasne plasti glasbe, ki puhti in polzi, ravno prav umazane kitare, predvsem pa ta prijetno okajeni Lukov vokal. Magnetizem lepote in opojnosti se v petih minutah izgrajuje, stopnjuje in nato prijadrate v rockerski komad Last Chance To Die Young. Nalezljiva ritmika, brezhibno oddrgnjene linije, predvsem pa fini občutek za kakovostno sludgersko estetiko. Lepo!
S Seven Tales Told pa padete v bolj funky vode. Martyn obvlada slapanje, Luke in Thomas pa se brezkompromisno vžeta tudi v bolj nestonerske vode, a je to le faza, po kateri ste spet globoko v kozmičnemu medsvetju vesoljskih sipin, kot bi to na sebi lasten način delali Sabbathi v svoji zlati dobi. Bolj resonnatni bas s skladbo Bones zareže v tkivo z več sludgerskega besa. Kot Down na prvencu, matervola, le da so Regulus s svojo bluesersko naturo še bolj psihedelični, bolj sanjavi, v celoto pa bend prekleto vešče in okusno doda še ženski glas, ki podkrepi Lukov raskavi vokal. Po epskih sedmih minutah sledi malce kvazi vesternijade s skladbo Heart Of Stone. Težki southern vajb zveni avtentično in ne, ne najeda, ne mori. Prej obratno! In nato malce semplanja, šamanskih bobnov, ambientalij. The Dream Reaper je prvinski, s toolovskimi ritmi in basom pa se v celoto dodaja več umazanega fuzza, solaž, stonerske estetike. Standard, ki se ga človek ne more probjesti! Kot bi pustil prosto pot elementalom Stoned Jesusov, a je še več igre, več jajc in več grunda!
In tega ne manjka niti v nadaljevanju! Poor Man’s Grave je umazani blues, ki drgne, brusi in mazili dušo z mastnostjo potentnih rifov, zamaščeno esenco pravovernega organskega ritma ter krasnimi vokali, ki pletejo, vodijo in ukazujejo, da jim sledite za vsako ceno. Meni bolj pomemben je imperativ krasnih kitar, ki ne razočarajo, če ljubite rustikalni stoner! In nato ta igrivi ritem skladbe Dutch, po katerem se svingerski obrat v smeri popolne dominacije nadaljuje z izvrstno Overcome, ki bi jo lahko preigraval na Garage Days Metallica, a so Regulus bolj iskreni in bolj potentni, pa ne odrekam potenco Metallici v časih, ko je še znala tresti in pretresti nebogljena srca vseh ljubiteljev rifov! Sklepni Quadralith je le nujni težkokategorni dodatek, po katerem se lahko poklonite, padete na kolena in častite novo spoznanje, nov najdeni briljant na evropskem glasbenem nebu, če ga niste morebiti našli že prej!
Regulus, najsvetlejša zvezda v ozvezdju Leva je morda najsvetlejša zvezda na nočnem nebu, so pa Britanci Regulus nedvomno eno tistih imen glasbe, ki si zaslužijo sijati svetleje in pogosteje na svetovnem glasbenem nebu, saj so vse prej kot polovičarji. Krasna glasba druge plošče Quadralith je narejena in stkana z ljubeznijo, trudom in pravimi nitmi. Ničesar ni preveč, vsega ravno prav in zato si želimo lahko še več. Regulus so namreč bend s smislom, z jajci in pravimi argumenti v malhi zvoka. Moja vera je povrnjena, na oltarju zvoka pa se nahaja nekaj novega, kar ne dam in ne menjam niti za kovček denarcev, saj nekatere stvari in nekateri užitki enostavno ne morejo biti niti kupljeni niti odtehtani z nečim tako profanim kot je keš! Kaj lahko počnete sedaj, ko bo treba dve leti čakati na osmo sezono Game Of Thrones? Moj predlog: odprite ušesa in dajte prosto pot albumu Quadralith!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 10 / 10
