Redeem – Awake
FastBall Records, 2016
Stvari, ki gredo preveč zlahka v uho, niso nujno dobre, česar pa ne prenesem pri glasbi kakršnekoli vrste pa je princip, kjer se stvari dela po nekem kopitu všečnosti, saj z generiko izgubi glasba svoj smisel in ni namenjena osebnemu izpovedovanju ter umetnikovi naraciji, temveč se delajo stvari zgolj zato, da ti nekdo nekoč le prisluhne. V istem mesecu se tako kar v drugo najdejo na tnalu neizprosnosti Švicarji in človek bi imel občutek, da nosim v sebi neko čudno globoko zamero do te nacije, pa to ne drži. Kar ne maram in kar bom tudi tokrat okrcal, je princip preveč zglajene in brezjajčne produkcije. Po dobri dekadi dela je idejni otrok Stefana Saint Paoluccija, sicer vokalista, kitarista, pianista in glavnega kompozitorja ter stihoklepa zasedbe Redeem znana stvar samo Švicarjem, izven okvirov domačega kantona pa ne. Le zakaj? Morda zato, ker je to, kar se tokrat podpisuje kot alternativa ekstremni preizkus diabetizma in se v ducatu darov zasedbe ne najde veliko tistega, s čimer bi se lahko poistovetil. Če zveni alternativa kot slaba kopija Sunrise Avenue stvari enostavno ne gredo v slast, ali pač?
Pa pojdimo lepo po vrsti. Generika, slabe sintetične bergle, kot bi se poskušali Redeem predstavljati kot konkurenti Linkin Parkov, Papa Roachov, Crazy Townov, Awake pa vas ohranja v stanju budnosti zgolj z imenom, saj je neposredne prepoceni ritmike in melodike v izobilju. Temu ne pripomore niti precej zlajnan bas Alessia Piazze niti sicer obetavni Simon Steiner za bobni, še manj pa ta debela plast preproduciranih kitar ter sladkobnih, brezveznih vokalov. Insanity, nato evrovizijska štima Chanson D’Amoura, pa curakljasta klavirologija z nepotešeno Love Song, pod katero se Ville Vallo podpiše tako na izi. Kam so šli vsi možati desci in ali glasbo po založbah podpirajo res abotni brezidejni ljudje brez občutka za realnost in dober okus? O nadaljnjih spodrsljajih najraje niti ne bi podrobno pisal, saj je vse bolj ali manj na isto, identično vižo, abotna rabota pa se vleče, nadaljuje z The Last Goodbye, navezuje z brezidejnimi »I … I …« stavki, kjer gre sleherna rima na prvo žogo globine pa je v izpovedanem bore malo. In, pozor, fantje na tega kilavega konja stavijo tako zelo, da mu za finale namenijo še akustično različico, po Nude kalibrirana Guilty, baladna farsa Awake, Beautiful Day s katero bi si čovek najraje naredil to, da vzame iz predvajalnika CD, ga polomi ter si s črepinjami odpre vratno arterijo, da bi bilo muke čimprej konec. Pa bi potem zamudili prvi komad v domorodni italijanščini z La Luna, malce generičnega kazanja mišic s pretirano sintetiko skladbe The Riddle, nakar Borderline s poskusom alternativnega sposojanja Coldplayev, jezno nabrundani Alter Ego ter za posrati posiljeni No Judgement Day niti ne štejejo več.
Prekleta generika in prekleta odločitev, da se pred snemanjem plošč ne meri prej pulza s koncerti, saj lahko dandanes vsak bebec posname ploščo, jo preproducira, spolira, le malokateri pa je toliko maherja, da bi znal s svojo glasbo držati na nogah publiko. Ne, ne delate glasbo zavoljo glasbe same, temveč jo nekomu naslavljate, zato je na nosilcu zvoka, mar ne? Če so stvari zgolj same sebi namen, je usoda plošče jasna – ostane na policah, če pa ste jo slučajno prejeli, jo želite čimprej oddati in podtakniti nekomu, ki je bodisi naglušen bodisi brez okusa za glasbo in mu je vaša gesta morda celo polepšala dan. Redeem so zgrešena investicija, dragi moji, saj jokavo sranje nima zveze z alternativo, prodaja pa se lahko kot drugorazredni pop. Tu gre moj iskreni glas proti predvsem glasbi na prvo žogo in predvsem glas proti ceneni logiki, da morajo biti stvari vedno lepo zgledajoče, da bodo šle v prodajo. In zato ne maram boy bandov, zato ne maram mainstream radia in zato ne maram glasbe, ki mi obstane v želodcu kot porcija pokvarjenih školjk.
SANDI SADAR ŠOBA
