RAZOR SHARP DEATH BLIZZARD – You Will Burn
(Altar Of Steel Records, 2016)
Metal s politično noto je bil vedno bližje HC-ju kot zabavljaštvu z manj angažiranim odnosom do sveta okoli zavezanem metalu – no, to je nekako držalo do devetdesetih, ko je politična angažma Maxa Cavalere najprej s Sepulturo podal malce ostrejšo stanco do dominijona oligarhov na tronih novodobne demokratične tiranije kapitala, še bolj pa se je to dalo čutiti v projektih, med katerimi je revolt in nezadovoljstvo najbolje dokumentirala zasedba Nailbomb. Tokrat se sicer od Brazilije selimo v bolj hladen svet škotskega sveta, kjer so pred parimi leti svoj delež jeze do stanja, v katerem ždi svet, stkali preživeli člani razsutih škotskih zasedb – bendov Ridgeback, Ninth Circle, Issues Of Morality in Swellbellys. Kompaktni zdriz svete jeze v vokalih Jamieja Clarka na mikrofonu ter razpoznavni brutalni zvok kitar, ki jih od prvega dne dalje kuje Daz McSwell a.k.a. Mohamad Mcswellstein, je dobil malce prevetritve. Dean Cook je bobnarski stol prepustil Gregu Armstrongu, ta pa nazadnje Liamu Robertsu, pozitivni vpliv na usodo pa so imeli socialni mediji, saj je trojec k svojemu koritu trdega neapologetskega političnega udejstvovanja v igri takta in melodije zvabil še Grahama Paxtona. Iz tega so nastali Razor Sharp Death Blizzard in bend ne obeta nežnosti!
Anarho thrash je dobil z novo ploščo You Will Burn novo dimenzijo. Bend je udaren, dobro kaljen, precizno brušen, temačen in maščevalno naravnan proti vsem vzvodom moči, ki zasužnjujejo telesa in duha milenijskih množic. Devet skladb brez mašil in brez rezerv žge na polno traktate nepokorščine, ki pa ne zvenijo punkersko, HC-jevsko, temveč bolj metalizirano, težkokategorno, bolj grmeče. You Will Burn (Neverjammer Intro) s svojim zvokom didjeridoojev spominja na Maxov izliv čustev z Roots, a je ta sentiment kaj hitro presežen in Dischargovsko potisnjen v sfere obliteracije. Jamie s svojim odrezavim švedskemu metalu dorasli vokalizaciji lepo parira ostremu imperativu Dazovih kitarskih rifov. Ritmična sekcija je brutalna in eksplozivna, maskulativna. Blizzardi se že od uvoda dalje ne zadovoljijo s preprosto formulo, zato menjajo hitrost, dodajajo tempo, dinamiki revolta pa dodajajo hektolitre znoja in nefiltrirane krvi. Christian Sun je nadaljnji death thrash briljant, ki lepo vokalizira gnev nad pokristanjevanjem, maziljenjem s svetovnim krvništvom in krvjo nedolžnih. Rat In A Cage melje dalje neusmiljeno s topo stranjo kitarskih rifov, upočasnjenim primitivnim beatom in panterovsko ostrino, le da ni slišati nikjer kitarske solostične briljance pokojnega Dimebaga. RSDB so besni in nevarni.
There Will Be Blood doda malce več gaina, malce več hreščečih distorzij in po recepturi Slayerjev, Lamb Of God, novodobnih Exudosov ali kakšnega drugega prekooceanskega titana, v katerega Škoti brez pomisleka v maniri in duhu nove svetovne vojne verskih prepričanj vpletejo v HC štukature prvič malce note solaž, kot bi jih Daz varčno šparal za nedefinirano prihodnost. Razelektritev strasti s pospečenim tempom končno da igrivi in ostri Meet Your Maker. The Haunted v bolj igrivem razpoloženju? Morda se sliši v celoti malce podtona izvrstnih Entombed? Vsekakor je groove tisti, ki spremeni doživljanje plošče v akt užitka, po katerem bolj bobnarsko dinamični in basovski suspenz začetka skladbe Right Wing Scum prinese ščepec presenečenja, na temeljih katerega se gradijo templji umazane ikonoklastične dikcije dobro definiranega umazanega metodičnega spreobračanja vseh tistih dvomljivcev, ki v bendu ne najdejo tistega razloga, zaradi katerega bi jim odrekli priznanje kakovosti. Pri RSDB fantje vedo kako manipulirati s čuti, zato je Deadman’s Eyes po zgledu švedskih umetnikov distorziranega diskurza ravno prav melanholičen, jokav, a obenem razpizden in nepokoren, Defstein ravno prav zlovešč in thrashersko predvidljiv v formi, sklepni Have A Nice Day pa ravno prav drugačen od prejšnjih receptur, da se plošče ne nasitite prehitro.
Svežina v devetih skrbno začinjenih surovih plasteh in šus z inteligenco ter integriteto je tisto, zaradi česar lahko ploščo You Will Burn primerjam z mojstrovinami Raging Speedhornov, le da je sludgea manj, več pa je thrasha, HC neposrednosti in tiste nevarne umazanije, po kateri boste po prvem ugrizu strupenih distorzij namensko odmislili detoksikacijo ali zahtevo po injekciji proti tetanusu. Visokooktanski trušč z jajci dokazuje, da imajo Škoti v svoji krvi še kaj več kot maligane, pod kilti pa se da očitno še dandanes najti težki, konkretni par jajc, ki je prodoren, potenten in zna v svet glasbe vnesti še kaj več kot kratkotrajno vznemirjenje! Pazite se – Razor Sharp Death Blizzard znajo v bodoče sigurno še bolj pretresti in presenetiti! You Will Burn to domnevo zgolj podkrepljuje s pravimi in dobro slišanimi argumenti!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
