The Quill – Born From Fire
Metalville, 2017
Švedi so nekaj posebnega, pa naj gre za formo klasičnega metala, stoner rock ali težko metalurgijo. Nekaj posebnega v tej karavani zvočnih orakljev kakovostnega in sebi zvestega glasbenega izraza so od davnih devetdesetih dalje tudi klasičnim Sabbathom, Led Zeppelinom ter mastnim kanonadam devetdesetih s Soundgarden, Kyuss, Monster Magnet ter še čim ozaljšanim zvokom zapriseženi The Quill. Četverec lepo prehaja od retro zvoka sedemdesetih v formo bolj uživaškega nagroovanega hard rocka že debeli dve deceniji in pol, deveta plošča Born From Fire pa prinaša točno to, kar ste od Švedov pričakovali – debeli odmerek dobrega, klenega in zabavnega muziciranja.
Kar je pomembno in loči aktualno ploščo od prejšnjih je dejstvo, da se je po devetletni odsotnosti k zasedbi vrnil ustanovni član in izvrstni vokalist Magnus Ekwall, s čemer umazani sludge rock izpod prstov Christiana Carlssona na kitari, Rogerja Nilsona na rohnečem basu ter Jolleja Atlagica za bobni zveni spet živo, udarno in prodorno ter sočno, pridih duha in etosa sedemdesetih pa daje celotnemu ducatu novo komponiranih skladb že nemudoma platinasto patino. Stone Believer s stonersko kultiviranimi natripanimi kitarami spomni na Monster Magnete, a je Magnus bližje glasovnim odtenkom ter višinam, ki smo jih bili vajeni pri pokojnemu Cornellu kot temnim odtenkom Davea Wyndorfa. Krasna preproščina kitic in spevnih refrenov, tekoče in ravno prav zadimljene kitare, masivna produkcija in dober optimistični vajb se nadaljujejo tudi vnaprej. Snake Charmer Woman je bolj bluesovski štiklc s pridihom klasičnih Sabbathov ter Mötörheadov. Šus na polno, ko pa Magnus odpre vokale se v sliko doda pridih Deep Purplov v zlati dobi albuma In Rock ali Machine Head. Retroidni šus na polno ne trati časa za nakladanje in mašila. Tekoče linije, ravno prav dolge solaže, predvsem pa ta krasni vintage zvok z jajci vrtijo kazalce ur v leta pred milenijskim kvarjenjem vsebine s pretirano studijsko formo. Organskost je tista, ki prepriča. Testosteron in seksapil (ter morda malce seksizma), ko pa se na Ghosthorse spusti še malce doomovske teme – no, tedaj ste kuhani in pečeni do konca. Kot bi se z vami poigravali Black Sabbath, matervola. Umazani rifi in lepa lirika o satanskih obredih, temnem soncu in porajanju sentimentov v časih, ko je bil človek še vedno krvav pod kožo in je bilo sintetike in šminke v glasbi manj kot nič!
Bolj baladno zadržan je Keep It Together se le začne bolj umirjeno, ko pa The Quill odprejo registre ste spet krščeni z ognjem ter poslani v sfere dobrega starega uživaškega retro dooma. Kako malo je potrebno, da smo lahko tisti, ki stavimo na karto prvinskosti in organskega zadovoljni! Magnus se sproščeno spusti v vokalne vode Ozzyja kot bi stavil na vse ali nič, vseeno pa The Quill ne izzvenijo zlagano ter kot cover band izvrstnih Britancev. Spirit And The Spark vas bo pretresel z grmečim basom, ko pa se v celoto spusti še malce razfukanih fuzz kitar ter razsrediščeni vokal se prikrade v kontekst še več tistega koncertnega občutka, zaradi katerega lahko sklepam, da so The Quill pravi koncertni rušilec, ki vas ne more pustiti ravnodušne. Skull & Bones ne popušča jeklenega prijema, po katerem je injekcija proti tetanusu domala nuja, precej bolj napsihedelirani Set Free Black Crow pa doda v mozaik zvoka še malce prepovedanih substanc, pejotla in tistega dobro znanega občutka neuničljivosti, ki smo ga nekoč brez strahu in manjvrednostnih kompleksov ter frustracij lahko občutili precej več. Debelih osem minut seksi opojnosti in nalezljive grandioznosti ne prodaja bulšita in šminke, temveč le mišični tonus, pot in vonj po osrečujočem internem izgorevanju dušne substance brez rezerv in mašil.
Na Electrical Sons se cepijo atomi, seksapil pa ne upada niti za milimeter, Hollow Of Your Hand doda v šopek izvrstnega ducata še eno kontemplativno mantro o trdnem in stabilnejšem dušnem centru, da se z Unchain Yourself utrgamo iz primeža hladnih verig današnje abotnosti ter v počasnem tempu premišljene odločnosti doživimo domala boogie ekstazo ter razelektritev v maniri, ki so jo nekoč znali v dušo in srce vnesti mojstri preprostega in umazanega boogie rocka AC/DC, le da so The Quill še malce bolj konzervativno zavezani suspenzu, umazaniji tistih učinkovitih štirih tonov, ki spolzijo globoko v podkožje ter ohranjajo plamen življenja vroč in strasten, rdečega hudiča pa iz srca ne izženemo nikoli. Revelation s strupeno apokaliptično noto je res le predzadnje, a nikakor ne nič slabše stanje sladkega očiščenja sistema, s sklepnim Metamorphosis pa smo resetirali organizem do te stopnje, da so zvok in sporočila preteklosti končno preglasila brezdušni vakuum in slogane sedanjosti. Vsaj za hip. Vsaj za en obrat plošče, kateremu sledijo samodejno reprize in nujne ponovitve.
The Quill, dragi moji, so mojstri uročanja, plošče Born From Fire pa je ena najboljših če ne tudi najboljša plošča letošnjega leta ter jeseni. V kolikor cenite v glasbi kakovost in dobro muziciranje, raje kot plehke konture sedanjosti pa imate tisti dobri stari zvok in držo, s katero so na pladnju skladbe na vse ali nič in ne premišljeni umetni in izumetničeni konstrukti, potem boste s ploščo več kot potešili svoje apetite. V kolikor ste vedno stavili le na novotarije, vas ob tej priložnosti iskreno pomilujem ter upam, da vas kdaj le sreča pamet ter le najdete manjkajoči interni program za vzgajanje okusa. Born From Fire je namreč izvrstna plošča, ki vrača legende The Quill v prvo ligo. Dedci še znajo! Upajmo, da jih bomo kmalu lahko preverili tudi na odrih v živo!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9,5 / 10
