Project Midnight – The First Encounter
First Ball Records, 2018
Včasih se mi dozdeva, da so določeni deli sveta postavljeni v popolnoma drug čas, saj se navkljub občutku, da so devetdeseta in nato milenij že zdavnaj minili, določeni primerki samooklicanih kreativcev ohranja pri življenju in delovanju s tistim instantom, ki mu je že zdavnaj potekel rok trajanja. Še bolj preseneča dejstvo, da se določene takšne preživete zadeve še vedno znajdejo pod okriljem založb ter izdajajo nekaj podobnega albumom s precej generično strukturo. Ena takšnih zadev je tudi prvenec osnabrüškega kvarteta z imenom Project Midnight The First Encounter, ki pa nemudoma izseva ne zgolj to temveč tudi številne druge pomanjkljivosti. Naštejte mi par bendov iz Nemčije, kjer je bila angleška izgovorjava brezhibna. Ne gre? No, tudi Project Midnight s svojim konglomeratom nu-metal-post-HC-wannabe metalcora padejo v skupino tistih, ki bi jih bilo potrebno nujno poslati k logopedu ali vsaj na tečaj angleške izgovorjave in ne samo na ure petja. Pa pojdimo nadalje.
Kar zbode v oči in ušesa je generična preproščina, ki ne ponuja nič, ampak čisto nič izvirnega. Suho stapljanje dveh sicer solidno, a brezidejno povezanih kitar, precej enolični bobni ter bas ter vokal, ki poskuša s čisto izgovorjavo mimikrirati ter posnemati tisti del rocka devetdesetih, v katerem so bili Pyogenesis presežek. Na alternativi ter baje agresivnih HC postulatih temelječa žalost z desetimi monotonimi skladbami je bližje srednješolskemu projektu, kjer je en komad dovolj, da najdete vse, kar bend ponuja. The Spirit Of Humanity z infantilnimi liričnimi brezvezarijami izpod peresa neinspirativnega Mirca ne ponuja drugega kot z voščenkami in okornimi shemami na hitro zrisano karikaturo realnosti, o kateri patetične kitare dopolni še Jan, ritem sekcija Andreja za bobni ter Sebastiana na basu pa poskuša stvar reševati s čudnim pridihom HC preciznosti, ostrine, a se je v prevodu in izvedbi od ideje do udejanjanja v sintagmah izgubila večina dobrega. Nadaljevanje z nič kaj bolj potentnim Maze Of Time vas prisili v katatonično stanje hitre defokacije ter trebljenja, z If I Could pa si želite že v prvi tretjini skladbe, ki se zaganja in generično ustavlja v maniri metalcore smešnice odpreti vene ter Mircu odgovoriti, da smeh ni znamenje zabave nad humorjem temveč indiferentnosti nad dejstvom, da ni v precej obskurni adaptaciji pristopa, ki ste ga morda globinsko zaslutili pri Therapy? nič takega, da bi bil nad slišanim in videnim lahko kakorkoli navdušen ali pretresen. Fak … Light z basovskim introm vsaj malce zabeli zadevo, a kaj ko zveni vse skupaj brutalno poceni in nedodelano. Pri Say Goodbye bi jim človek nemudoma pomahal v slovo, a je potrebno prebrskati še ostale umne presežke, da ne spregledamo morebiti kaj vrednega razmotritve. Tega, dragi moji, na plošči The First Encounter, enostavno ni. Phoenix pove vse. »We came together to make music / Young and untalented / Trouble on the way …« Ni kaj dodajat, fantje, saj ste si svojo paradigmo vrednotenja iskreno spisali sami.
Nič razen kopica polnil in stopnjevanja poigravanja z živcem brezvezja se ne sprede niti iz preostanka glasbene mineštre, prvič po dolgem času pa si zaželim, da novitet, kot sem jih bil deležen s to ploščo, ne bi nikoli izkusil nikoli več. The First Encounter je dejansko masivna potrata časa, energije, razen izkaza podpovprečnosti z ritmom in melodijo pa ne daje niti enega samega razloga za podpihovanje optimizma ter bodrenje za vnaprej. Dejansko si po večkratnih obratih plošče dejansko želim, da bi ploščo preimenoval v The Last Encounter in ne bi imel s cenenostjo benda in njihove glasbe opraviti nič več, saj dvomim, da se lahko iz dreka kadarkoli naredi prvovrstno umetnost. Le roke bodo smrdele in ušesa bolela …
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2 / 10
