Primal Static – The Corrupting Of The Revolution
(samozaložba, 2019)
Tokratno bom začel z opombo, da blues ni samo upoštevanje bluesovskih lestvic, temveč je bil od nekdaj glasba z globljimi podtoni, očitno pa je, da je v vsesplošnem razmahu instanta žrtev poigravanja s formo in vsebino tudi glasba, ki je pomenila nekoč tisto strogo definicijo organskega, s patino razbolelega napeva, ki je bil več kot le skup svetobolja in tistih parih distinktivnih tonov. Primal Static je duet teksaškega kitarista, pevca in navdušenca nad ritem mašinami G.T.-ja iz Austina, kateremu se je po bizarnem spletu okoliščin pridružila kitajska klaviaturistka ter basistka Hou Fei. Po White Stripes, kjer sta za dominacijo zvočnega polja zadoščali le bobni in kitara ter vokal, se Primal Static načrtno odpovedujejo bobnom ter stavijo na »nekaj novega, a tradicionalnega«, na blues in elektroniko, na bližnjice in klišeje, iz katerih se morda lahko zgodi dober mini koncert z minimalnimi stroški, ko pa se producira studijska glasba, nastopijo težave. No, vsaj na moji strani zvočnikov.
The Corrupting Of The Revolution je EP s štirimi skladbami, ki sondirajo okolico na predvidljiv način, po referiranju na The Stooges in Atari Teenage Riot pa sem pričakoval najmanj eksplozijo ritma ter nekaj prodorno provokativnega, a se stvari zelo hitro kristalizirajo v dejstvo, da je dandanes marsikje potrebno nemudoma nižati standarde ter kriterije in da je lahko že vsak genialec z odločbo. OK, dovolj cinizma ter zavihajmo rokave. Najprej fakt, da bi bil referencam precej bližje opis, da se G.T.-jev glas lažje primerja z barvnim odtenkom in dometom glasu Johna Fruscianteja, kreativnega maga kitare pri R.H.C.P., ki pa je znal postreči tudi z eksperimentalnimi bizarnostmi, katere so bile plod stiske, bolečine, drog. Pri Primal Static je, sklepam, sorodna le barva in želja po ekskurzih izven začrtanih okvirjev tradicionalnega bluesa. Prisilno futuristični Velvet Crush se z asinhronim ritmom generične ritem mašine ter bednega sinta ter vpletajoče kitare približa primeram s Perryjem Farrelom in Jane’s Addiction z napako, saj sugestivni napev o tem, da moramo ljubiti brate in sestre, saj smo vsi na tem, da umremo na tem negostoljubnem kraju, spominja bolj na eksperimentalni demo, v katerem se kalibrira frekvence, ritmiko in preverja uglašenost treh tonov. No ja, precej neimpresioniran dočakam malce odločnejši štart skladbe Need You So Bad. Asociacija na Jona Spencerja in njegov Blues Explosion je le hipna, saj manjka mišic, umazanije, pristne organskosti. Primal Static ostajajo v sferi varnega in preverjenega, prej omenjena primera s Frusciantejem pa lebdi v ozadju malih možganov kot zlovešči privid a z jasno zavestjo, da Frusciante na take kompromisne rešitve (upam) ne bi pristajal.
Sredina dogodja s primusovsko metriko komada Blister Core ravno prav disonantno meša tiste poltone, ki se bluesu pač spodobijo, a, matervola, generika in upoštevanje pravil še ne naredijo vsakega Kekca bluesovskega mojstra. Casio pop blues, cenena produkcija in ta iritantna obešenjaško programirana ritem mašina me ženejo k agresiji in k temu, da obračunam s krivci brez rokavic na rokah, sklepni skeč ter nepotrebno nakladanje z minimalijami skladbe Soul Jacket pa precej grobo shematsko zastavljeni zadevi ne dvigujejo končne vrednosti. Pa pojdimo k seštevkom in sodbam.
Prekleto jezen, ne, besen sem, ko se zgodi nekaj tako nedopustnega kot je posilstvo organskega s sintetiko brez jajc in brez smisla. Sit sem vseh samooklicanih umetnikov in gurujev brezvezne in brezvestne »eklektike«. Še manj so mi potrebni takšni izzivi, kjer se nekaj umešča v blues z dodatki zgolj zato, ker je tip pač iz Austina v Texasu, družbo pa mu dela eksotična brezvezna Kitajka na cenenem sintetizatorju zvoka. Beda! Primal Static ima z bluesom skupno le geografsko sklicevanje na Austin, morda sem prištejem še upoštevanje bluesovskih lestvic, ostalo pa je hipstersko nesramno znašanje ljudi brez idej in lastnega karakterja nad žanrom in publiko. Morda je to »presežek po meri sodobne generacije«, morda je to zgolj kazen za to, ker nismo znali ceniti in spoštovati izročila preteklosti in nam je vse, kar je moderno ter vezano na bedna elektronska pomagala boljše? Tokrat duh iz računalniških vezij ni čutiti, The Corrupting Of Revolution pa je izdelek, ki bo vsaj na moji strani ekrana odšel kaj kmalu na smetišče časa ter pozabe. Določene stvari bi bilo potrebno, v imenu dobrega okusa ter splošnega blagorja, morda ne prepovedati, a vsaj strožje omejiti.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2 / 10
