PORN – The Ogre Inside
(Echozone / Soulfood, 2017)
Šokiraj z imenom, s pojavo z obscenostjo – to so bili sicer dobri tržni prijemi, s katerimi so se lahko tržili Manson, Alice Cooper ter še kdo, a dandanes, ko smo se vsega šokantnega nažrli, nasitili in bi morda prišel končno čas za kakšno bolj domiselno taktiko povečevanja klikov ter obiskov koncertov, pa se nekateri še vedno tolažijo, da je v malhi primitivne preproščine še kaj neuporabljenega in uporabnega. Fak, kaj pričakujete od benda, ki si nadane ime Porn? Iskreno rečeno, plošča, ki je izšla oktobra letos, je kar nekaj časa čakala na prevetritev ter analizo, saj me ni privlačila niti naslovnica s svojo precej enostavno formo, še manj naslov, ob katerem človek res pomisli najprej na Shreka v kočljivih pozicijah s Fiono, je pa kaj kmalu jasno, da so bili pomisleki prav zlahka nizani tudi po zgolj slišanem, tudi če ne bi sodil plošče po naslovnici in zgodbe zasedbe Porn po imenu ali knjige po platnicah. Francoski industrijski gothičarji so v svoji formi in pojavi sicer korektni, a generično poustvarjajo zvok in linije Marilyna Mansona in njegove nesvete soldateske, v svoj devetdelni hod plošče pa dodajajo s simfonično preobilnostjo tudi občutek svetobolja, malce zasedbe Filter ter poskus šokirati s formalizmi, ki več ne primejo.
The Ogre Inside je ob vsem skupaj tudi zvokovno monoton, saj že po sicer obetavnem prvem spustu s skladbo Sunset Of Cruelty dojamete domet prvega ideologa zasedbe Philippeja Deschemina ter njegovih pomagačev. Precej suhe in konfuzno nagnetene kitare, precej suho in preveč v ozadje nagneteni nerazpoznavni vokali, nedomiselne klaviature ter ti mansonovsko domala razboleli vokali ter zastajajoči tok notranjega dogajanja, precej suhoparna in nasilno vodena dinamika daje čutiti, da je v tem zvočnem sado-mazohizmu veliko obrtniške logike in premalo srca. Še bolj po industrijski štanci osemdesetih ali zgodnjih devetdesetih dehti nadaljevanje s skladbo She Holds My Will. Sicer korektna gola forma, a tako frustrirajoče malo mesa za glodanje, svetobolni vokali pa odbijajo iz kitice v kitico, iz verza v verz sicer korektnega goth rock ploščka, ki pa mu manjka jajc in duše. In tu ne manjka stereotipov, klišejev, formalizmov (Nothing But The Blood, Close The Window …), žal pa pod sicer korektno a frigidno oddrgnjenimi konturami ni videti ali slišati drugega kot poustvarjajoče forme že videnega, slišanega in doživetega. In to je skupni imenovalec vseh petdesetih minut plošče, po kateri je dobil pojem deja vu nov smisel.
Brezveze, če strnem poanto v eno samo besedo, dragi moji. Potrata časa in energije. Porn so reprizni obrtniki, kopiranje klišejev ter samih sebe pa je iz celote izpilo vso življenjsko moč in naboj, zaradi katere melanholični jamrajoči Philippov vokal ter vsa skladna ubranost plošče The Ogre Inside namenjeni zgolj težkim depresivnim oboževalcem gotha, ki jim manjka nekaj novega po imenu, ne pa po formi in vsebini. Sam od glasbe pričakujem precej več kot mlačnost in repeticijo istega rifa, ritma ter razcepljenosti med industrialom, gothom, med tako groteskno željo po prepričevanju in dokončno ukinitvijo vseh smislov v tišini in niču. Moj prst tako nagonsko pritiska na gumb STOP in meče plošček iz predvajalnika na smetišče, upam, skorajšnjega odmišljanja in pozabe.
SANDI SADAR ŠOBA
