PETER – Paradox (300 000 V.K.)
Dallas Records, 2019
Je markanten. Je šokanten. Je izzivalen. Je estet. Je performer. Samo eden izmed mnogih, sem se davno že v devetdesetih vprašal med prvim slušnim stikom s filozofsko matrico Petra Mlakarja v njegovem glasbenem alter egu Paracelsusa ali gre dejansko za nekaj več kot le formo, izziv ter telesno vulgarnost seksizma, ki ga je izsevala vizualna podoba Petra Mlakarja, mrkega in lucidno zrečega spremljevalca Laibachov. Označili bi ga lahko za filozofa, esteta, poeta, misleca aktualne dobe praznine, kritika, erota, antiteologa, predvsem pa bi ga lahko označili za tistega človeka, ki ni enostavno ter instantno dosegljiv ter razumljiv. Prav zato komplementarno dopolnjuje filozofski del NSK-ja ter kot glavno gonilo oddelka za čisto in praktično filozofijo pri Neue Slowenische Kunstu dodaja verbalno in intelektualno kritiko sveta brezdušnosti, instanta, sveta popolnega odmika od duhovnega v svoji srži ter se tako v iskanju dušne substance dotika brezkompromisno tudi telesnosti, mesenosti, užitkov kot glavnega aksioma zgolj pojmovno božanske človeške nature.
S tem se po 25 letih kibernacije nadaljuje satanski techno, ki ga je po prvem ekskurzu z divizijo Laibach Kunsta 300 000 Vershiedene Krawalle ob sodelovanju Dejana Kneza ter Iztoka Turka leta 1994 nadgradil z estetsko nadgradnjo ter nadaljevanjem zgolj časovno prekinjene misli. Devet s temačno elektro prepojenih skladb je črna maša, izdana na Veliki petek 19. aprila 2019, integralni spoj Iztoka Turka ter Petra Mlakarja pa se gravitira k večnemu vprašanju Božanskega, absolutnega v svetu logaritmov, instantne matematike in statistik, s tem, da neskončno nedoločljivost božanskega zrcali v analizi človeškega. Homo deus na pladnju inteligentne filozofske secirnice, vsebinsko pa pomenljivo nadaljuje miselno nit Larryja W. Ellisa, ki je v svojem filozofskem delu The Peter Paradox: Maturing Through Mistakes za svoj subjekt analize vzel zmotljivost, grešnost in zanikanje mesije, vsemu navkljub pa je postal temelj cerkve. Bog pretvarja zmote v čudeže? Še močnejši antipod vsega pa je kognitivna disonanca, saj smo se božanskemu odpovedali. Je še kaj tolažbe za gnilo človeško bitje ali je vse zgolj vprašanje možganske kemije, ki jo je moč reprogramirati in s tem kreirati človeka kot bitje, ki ga moralne norme ter fizične omejitve več ne vežejo k ničemer in k nikomer?
Uvod v parabolo sugestivnega se začne s skladbo Das Schöne, Das Gute, Das Wahre. Podstat je jasna – lepota v stiku z idealom dobrega ter resničnega. Ali obstaja realnost ali je vse zgolj subjektivni trip? Peter tu posega v spokoj s temeljnim vprašanjem, ki kontrira egoizmu posameznika ter ne jemlje nič za samoumevno ter instantno odgovorljivo. Zlovešči antipod temačne muzikaličnosti ne lajša dostopa do sredice. Še več – temna tvar se zgoščuje in Paradosso Misterioso se s hladno lucidnostjo in nemirom zažira s fatalističnim temačnim narativom v podzavest kot industrialni hladni tuš ter le besedno dotika toplo naturo organskega. Vse kar preveva paradoksalno nrav nihilističnega božanskega je destruktivno, diabolično in sintetično, umetno. Kot se izraža in napoveduje sam: »Preden je kaj, je nekaj, kar ni ne nič ne kaj, in bo, ko ne bo več nič.« S + C je povzetek bistva estetike grdega v vsem razmahu. Nasilje, umazanija, sprijenost, strupenost in esencialnost lastnega propada se mešajo s plesnimi ritmi. Ena boljših skladb vas ziblje v imaginarni hipnoticizem podoben zvoku Chemical Brothersov, analogni sintetizatorji pa so prek matrice 300 000 V.K. le kanal za lirično provokacijo neposrednega Petra. Vonj krvi, žvepla in popolne seksualne ritmičnosti Satana kot ultimativnega ljubimca, ki pozna vse vaše temačne fantazije. Vsi odtenki grešnosti, perverzij in deviacij se sugestivno zgoščajo v okusno godljo, Venite Lucifer pa je dobil krasno nadaljevanje.
La Consolazione je tolažba le po imenu, v pridihu podzemne, v globine hladu in motnosti potopljene cerkvene naracije pa se dodajajo plasti tesnobe, klavstrofobične repeticije ter razredčenih smislov. Ni napotkov, ni tolažbe, je le slab trip, ki vam burka možgane, seveda pa je celota na nek urejen način namenjena reprogramiranju, poglabljanju osnovnih premis, nevrolingvističnemu eksperimentu, katerega rezultat je lahko boljši, svobodnejši ali pa na drugi strani v duhu nemiren in destruktivni posameznik. Išče se reakcija na dano akcijo. Če ne na to pa vsaj na vizualno, grafično, profano, seksualno neposredno izzivalnost skladbe Smisel. Grafični prikaz vagine v polnem sijaju, Peter pa na hladni, analitični način z glasom ubeseduje hladno mehanskost repeticije, organskih porivov, animalične nature, robotskega fuka, ki se v tem praznem minimalizmu problematizira kot nekaj nesmiselnega, praznega, saj v tej repeticiji prokreativnega programa ni konca, ni višje vrednosti, ni smisla. Precej bolj odločen, militanten, zlovešč in prezenten je Carnales Nihilismus, ki pomensko vodi do dionizičnega bistva, do točke potešitve ter razelektritve z vzvišenostjo skladbe Zona Erogena. Točka obupa, svetosti, male smrti, nebeškega, orgazmičnosti ljubezni, stimulativnosti, gnosticizma, vse profane teologije človeka v svojem uživaškem bistvu. Pri tem glasba sugerira pornografijo, speto z nečim višjim, simfoničnim. Krasna paradigma za poigravanje s smisli in z bistvom, s točko užitka, z orgazmičnim delom možganov, ki so le v vaši lasti. Ni splošnih načel, le egoizem razelektritve tenzij. Je to pot do absolutnega in osvoboditve? Je to pot do absoluta Dobrega? Peter Mlakar vam z zadnjim besedno glasbenim narativom sporoča, da je vera zadnji okop. Čuječi bodite vi, vera zadnja je tolažba, saj nekaj sigurno se bo zgodilo. V sintetični matrici se skriva presežnost božanskega.
In tu se celota sklepa ne da bi podala neke definitivne odgovore ali poslednje misli. Peter Paradox je plošča, ki se poigrava z možnim in estetsko nadaljuje postulate leta 1994 izdane revolucionarnosti plošče Paracelsus, vprašanje pa je, ali je v svoji srži tako močna in pomensko nadgrajena? Nedvomno je v celoti veliko komplementarnega in, da, Mlakar nadaljuje z glasbo poigravanje z obračunom med empirijo ter ideali. Biokemija možganov je sugestivna, ritem glasbe subtilen, vprašanje pa je, ali se dejansko povezuje hegeljanski duh samozavedanja s postulati duhovne entitete v vsej njeni polnosti. Fenomenologija duha je tu s fetišizmom ter naivno pornografijo perverzij uma površna, veliko je nedorečenega, vseeno pa je nastavkov za analizo ter določanje individualnega dometa misli dovoljšno. Paradoksalnost božje nature človeka je postavljeno na nov piedestal lastne ničevosti, animaličnost veje iz vsake pore in vsi vzvišeni smisli so prazne besede, ki postavljajo pod vprašaj tisti ščepec absolutnega in neskončnega, kar smo postavili v pojem duše, ki je bojda popolnoma človeški konstrukt. In v tem je vnovič izzivalna genialnost dela, ki sili k samodejavnosti ter artikulaciji. V tem je lepota. V tem je gonilo čiste filozofije, ki se lahko udejanja tudi prek kanala sintetično generirane glasbe, ki ni po nuji lepa in tolažeča.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
