Pain of Salvation
In The Passing Light Of Day
(Inside Out, 13. Januar 2017)
Album meseca: Februar 2017
Kako iz negativnega izvleči najboljše in prerasti svojo bolečino, da bi postal boljši in trdnejši človek? To je bilo vodilo, ki oblikuje in vodi rdečo nit verjetno enega boljših alternativnih izdelkov letošnjega leta. Švedski progresivni alternativci in metalci Pain Of Salvation vsekakor niso novo ime na glasbenem nebu, je pa res, da je letos izdani deseti plošček In The Passing Light Of Day nedvomno eno močnejših in kreativno bolj intenzivnih doživetij, ki so se lovila na snemalne trakove v letošnjem in lanskem letu. Temna premisa te precej temačne plošče je boj z depresijo, s katero se je med dolgotrajno hospitalizacijo po okužbi z nevarno mesojedo bakterijo soočal glavni mastermind in vokalist zasedbe Daniel Gildenlöw. Predikati so jasni in zelo težkokategorni – smrt, umiranje, demoni in angeli življenja, upanje in brezup, luč in tema, dualnosti, katere nas prizemljujejo ter nam jemljejo ter dajejo zagon k preboju iz danes na jutri.
Deset težkih ter masivnih vinjet se začne z mračno in intenzivno Faith No More, morda pa še bolj Porcupine Tree asociacijo v skladbi On A Tuesday. Intenzivni splet temno kalibriranih kitar, lepo postavljeni temačni bas ter tekoče prežemajoči bobni gradijo atmosfero večplastne progresivnosti, ki se jo človek, če je le malo odprt za moderno prog naracijo. Kot bi verze pisal Steven Wilson ali celo bolje, saj je v zgodbo brezupa Daniel vpletal svoje precej močne emocije. Trde linije, hude distorzije, močna interna dinamika in repetitivni odmev nemoči ter gravitacijsko močnega obupa. »I’ve lost the way …« poje Gildenlöw ter se zavedajoče sooča z dejstvom, da je luč dneva prehodna in minljiva ter se dan s poslednjim žarkom ne sklepa, saj je še nekaj metafizično mogočnejšega onkraj horizonta bivanjskega. Po epskih desetih minutah se v zgodbo vplete Tongue Of God. Senzualne klaviature Daniela Karlssona, nakar se na celoto lepo dodajo mehki bas Gustafa Hielma ter fagot, na vse pa nato intenzivno padeta mastni kitari Johana Hallgrena ter Daniela Gildenlöwa, povrh pa se ritmično superiorno sprehaja po opnah in činelah Leo Margarit. Prefinjene konture melanholije, aritmika, močen občutek netolažeče mogočnosti se lahko kosajo z moderno lepoto Devina Townsenda ter Faithi, le da je Daniel bolj zavezan svoji šepetajoče jokajoči vokalizaciji bližnjega srečanja s smrtjo. Meaningless z etno jedkanico uvoda stanje dramaturško prefinjenega pesimizma lepo poglablja. Krasna večglasja, pompozna, a ne patetična baladnost, katero rušijo in lomijo amorfne, skoraj nasilne kitarske distorzije, predvsem pa prvovrstni in iskreni liricizem se pod produkcijsko taktirko Daniela Bergstranda nadgrajujejo v maniri moderne šole švedske produkcije. Čist, prodoren zvok, jasne, skoraj ledene konture.
Tudi na senzualni klavirski skladbi Silent Gold se stanje hipnotične zamaknjenosti ne spreminja. Kot bi Daniel prepeval linije z neizdane skladbe Tori Amos. Sladka vokalna linija, občutek fizično prezentne bolečine, usodnost. Full Throttle Tribe se z matematiko ritma, aritmičnosti, s precej bolj sintetičnimi prelivi anorganskega zvoka ter sinkopiranimi postanki preusmerja v bolj agilno, uporniško držo, s katero življenje kljubuje samoukinitvi, kontemplacija pa stanje miru nadomešča z naravnim bojem za obstanek, za zadnji vdih v vakuumu za svoje nasledstvo, družino, za ubranitev smisla tuzemskosti, v boju, ki je vnaprej obsojen na propad. Nekaj podobnega v mojih sentimentih prebujajo Vex Red ali Katatonia, švedski Pain Of Salvation pa furajo svoj intenzivni splet bolečine in temačnega zelo lepo in suvereno v smeri svoje nordijske katarze. Sklepni meshuggasti nalomljeni finale menja konture lepega z nelagodnostjo sugestivnih zvokov življenja, s hrupom, s kaosom, po katerem se vse nadaljuje z močnimi disonancami skladbe Reasons. Težko in inteligentno je prevešanje disonantnih kontur ter nečesa lepega, položenega povrh. Mojstrski dualizem forme in igranje z lučmi ter sencami po System Of A Downovskem kolažu lepo preglasijo bolj akustične stihijske niti sprva mehkih ter otožnih kitar Angels Of Broken Things. Okusno aranžirane minimalije ter močna poetika jeka k odrešitvi spon. Smrt je odrešiteljica, fizičnost sveta izvor vse skvarjenosti, bolečine, a je človek še vedno spet s svetom vse do svojega konca, do velikega finala. Domiselne in pompozne kitarske solaže, lep splet inštrumentarija, ki se ne ozira na čas in na formalizme – vse gradi močno parabolo zgodbe, ki v svoji naravni inerci polzi k izteku, k koncu. Orgelski statični briljant z The Taming Of A Beast dodaja v celoto domala pridih Peta Steela in Type O’Negative, a se Daniel že s skladbo If This Is The End po mastnem basovskem intru ter z zvokom harmonike vrača na svoje hladne tirnice v uvodu plošče lepo zastavljene melanholije, ki se s četrturnim finalom tolažeče The Passing Light Of Day poslovi od sveta, od poslušalstva, od svojega življenjskega Erosa, da bi na lep in umetelni način objel ter poljubil sladke ustnice Tanatosa ter bi mu Hipnos poslednjič zlepil oči ter prinesel odvezo.
Lepota in ravnovesje lepe glasbe ter močne ter tokrat resnično čutene, čeprav verjetno že večkrat slišane lirike tkejo močne in lepe konture plošče, s katero so Pain Of Salvation vnovič presenetili ter v svoj kompendij zvoka dodali nekaj prvovrstnega, intenzivnega ter vrednega vnovičnega podoživljanja. Priznam, sem pristranski in melanholični tripi so mi bili od nekdaj bližje od pretiranega optimizma ter preobilja luči, vseeno pa priznam, da sem dobil s ploščo In The Passing Light Of Day veliko več kot le še enega dodatnega mašila, dodatnega šuma v nizu anemične generike podobnega zvoka. Pain Of Salvation so kreativci in emocionalci, predvsem pa so zasedba, ki zna lepo izvesti prehod od sicer grandiozne ideje k še lepši zvočni dramatizaciji, takšnih in tako kakovostnih pripovednikov pa v svetu današnje alternative in proga ni veliko, zato letošnjo daritev pozdravljam z razširjenimi rokami, odprtim umom in ušesi ter gorečim srcem, ki si želi nadgradnje in nadaljevanje zgodb o umiranju, življenju, o angelih in demonih, o Niču in Neskončnosti vnovič kmalu in vsaj podobni maniri. Tokrat ste uspeli posneti in izdati eno pomembnejših, če ne definicijsko najmočnejših plošč v svoji diskografiji, Pain Of Salvation, z vizijo in notranjo močjo pa je volja našla moč ter premagala temo in ničenje. Kjer je volja, tam je moč. Hvala za vse.
SANDI SADAR ŠOBA
