Moonreich– Fugue
Les Acteurs de l’Ombre Productions, 2018
Ali je metal lahko po vseh fazah deformiranja, evolucije in vsebinskega razdajanja dandanes sploh lahko še izviren ali je vse zgolj le še repeticija slišanega? V zadnjem času na to vprašanje zlahka odgovarjam »redko«, a izjeme še obstajajo. Pravzaprav se izjeme izdvajajo znotraj polja, ki sem ga ob vsej groteskni razvpitosti ter pogrošne brezvezne produkcije ter teatraličnosti načrtno črtal iz polja lastne zaznave kar precej časa – znotraj polja black metala. Tudi ta ni več to, kar je bil in, ne, ni samo norveško okolje primerno za ekskurze v popolno temo. Zadnje čase se kar precej dobrega in sočnega najde tudi v širšem zaledju Sredozemlja, med zadnjimi domala krivično spregledanimi biseri pa je francoski bend Moonreich, ki je lani povil svojega četrtega celovečerca, ploščo Fugue.
Pariški ekstremisti, ki se napajajo z esenco vojne, kataklizmičnosti in perfektnega nihilizma smrti že deset let širijo kompendij naracije o profani ničnosti obstoja, ne da bi postajali predolgo v polju zguljenega in brezveznega satanističnega polja in slednje s popolno produkcijo, krasno sistematičnostjo ter širokopoteznim megalomanstvom pritegne ter ponudi dovolj sočnega za glodanja tudi v primeru poslušalstva z mejo nad štirimi križi. Pravzaprav je to polje, ki so ga prodorno in temeljito orali domorodni Noctiferia ter Dekadent, zato morebiti nisem najbolj relevanten faktor za ocenjevanje pravovernosti black metalstva, saj so mi Burzum, Darkthrone ter Mayhem v večini tuji. Francozi pa, hja, bližje.
Fugue je brutalni ekskurz v svet deviance, trpljenja, z okusnim in modernistično sklesanim imaginarijem, estetiko ter tematiko, ki prehaja namensko s tehnicizmom iz polja black metala v prefinjeni death metal skoraj v maniri poljskih veteranov Behemoth, dajejo veliko materiala za glodanje. Najprej je tu tematska zaveza minljivosti, ki se izceja v nektarju sleherne skladbe. Začevši z epsko dolgo Fugue Pt. I: Every Time She Passes Away. Dinamična ritmika, brutalne in agresivne kitarske pasaže ter perfektni vokali se stapljajo v konglomerat, v katerem imena posameznikov niso pomembna, intravenozno pa se polnite s hipnotično raznolikostjo dominacije Meseca. Navkljub temu, da bobni brutalno trgajo v sleherni takt plošče, bend uradno bobnarja ne premore. Weddir na kitari in vokalu, Siegfried na basu, Sinai na drugi kitari ter L. na glavnem demoničnem vokalu so si očitno izposodili tehnično perfektne pomagače, saj je plošča v svoji agresivni atmosferičnosti perfektno progresivna ter stilsko homogena zgolj v tem, da je zgodba o uničenju, propadu, o skvarjenosti telesa ter minljivosti fizičnega, onkraj česar tolažbe ni iskati, resonantna in prekleto sugestivna. Ambientalni minimalizem, suspenz ter občutje eteričnosti na eni strani ter nepredirni zid zvoka, katarzične uničevalnosti predstavljajo Moonreich kot bend z zvišanimi estetskimi standardi. Spet pomislim na Dekadent in brezhibno estetiko z decibeli nasičene orkestracije in razlik je bore malo. Podobnosti in asociativna vez niso naključne. Tudi nadaljevanje s tematsko nadgradnjo skladbe Fugue Pt. II: Every Time The Earth Slips Away. Iz polja posameznikove tragedije prehajamo v krog kolektivne obsodbe, kolektivnega trpljenja ter samouničenja. Ekološki traktat in apodiktični megalomanski prestop v sfere vsesplošnega obupa ne izpade cmerav ali patetičen.
Disonanca in monolitska struktura skladbe With Open Throat For Way Too Long pretrga stanje zasanjanosti z ekstremnimi blast beati, Moonreich pa ostajajo zvesti premisam svoje obsodbe ljudi, sveta in nesmislov. Perfidno vtkani groove, diabolično tempirani rifi ter metrika trgajo spokoj ter selijo v srce tesnobno bolečino, ki pa prija. Bolni preobrati se s spevno skladbo Heart Symbolism približajo zvoku švedskega death metala in verjetno je to tudi najbolj zapomnljiv del plošče, saj se s HC ekstremom, ki spomni na Enthombed vnaša v sicer stilsko lepo zastavljeno godljo nekaj dražečega ter spodbujajočega. Strupena igra obeh kitar ter perfektni občutek za stopnjevanje ter suspenz delujejo pri Francozih tako dobro, da sedem minut hrupa ne predstavlja nič drugega kot potapljanje v stanje bolečega ugodja. Rarefaction z militantnimi bobni ter prehodi v domala modernizirani death core ali pa djentovska prog matematika zlovešče skladbe Carry That Drought Cause I Have No Arms Anymore kodrajo možganske vijuge in, ne, ne dojemate vsega. Tudi po finalizaciji s poslednjim urokom The Things Behind The Moon vam ne more biti vse jasno, saj so Moonreich zastavili svoj narativ izven okvirjev pričakovanega.
Okvirji so polomljeni, človek pokončan, ušesa krvaveča, z zbeganim nasmehom ugodja pa se prav zlahka znajdete pred dejstvom, da je to, kar nasiti in osreči, velika količina nečistosti, namensko desakralizirane črnine pravovernosti tega, kar naj bi black metal predstavljal. Moonreich so si izposodili več odtenkov nepričakovanega ter stkali iz celote estetski mrliški prt, s katerim pokrivajo svet in človeka v vsej njegovi gnilobi, mu dajejo benevolentno svojo poslednjo odvezo ter puščajo številna vprašanja neodgovorjena. In tu je ekstrem, tu je bistvo, saj se znotraj kolektivnega briše posameznik, skupno telo pa vpihuje sapo nezadovoljstva v jeklene cevi notranje revolucije. Fugue je pri tem dobro strukturirani plošček, ki nudi več kot le preobilje dobre glasbe ter zlovešče lirike. Moonreich so uspeli s prefinjeno in jasno lucidnostjo izžgati ter izrezljati krasno pripoved o toksičnosti človeka v vsej njegovi nasilni naturi. Fugue je krasni izkaz vizije ter trdega dela, ki pa bo v poplavi instanta najverjetneje preslišan in prav zlahka spregledan, kar pa bi bila velika škoda, saj se v celoti skriva veliko lepega, popolnega, iskrenega ter navdihnjenega in je plošča dejansko vredna več kot le ene same ponovitve ter enega samega spusta v nepredvidljivi svet strahov, notranjih demonov ter apokaliptične sle po dokončni rešitvi, koncu ter odrešitvi!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
