Monolithe – Nebula Septem
Les Acteurs de l’Ombre Production, 2018
Števila nosijo posebno moč, število sedem pa je kot čarobno število s posebno mistično močjo vsekakor eno tistih, ki poleg pravljic prevladuje v okultnih knjigah ter v zaklinjanjih tistih, ki dovoljujejo obstoj tudi sveta onkraj mejnikov racionalnega in realnega. Pravzaprav me niti ne čudi, da so francoski dark doom posebneži Monolithe, pariški septet, za svoj sedmi ekskurz po temačnih labirintih iskanja človekovega izvora, sklenili kot sedmerec stakniti glave ter stkati sedem sedem minutnih skladb tako, da je sleherna sestavljena v tonalni lestvici sedmih not zahodne lestvice in obenem poimensko ter logično sestaviti vse tudi alfabetno tako, da se na plošči dogaja vse v dometu od črke A do G. Larpurlatizem in sistemsko delo zgolj zaradi koncepta samega? Že po prvih nekaj obratih albuma Nebula Septem postane jasno, da je v celoti več kot le težnja po obremenjevanju s števili in koncepti.
Monolithe so idejni otrok simfoničnega konceptualista Sylvaina Begota, sicer poznanega tudi po delu v zasedbi Anthemon, od leta 2001 pa je njegov fokus predvsem dirigiranje kompleksnih vsebinskih imperativov, s katerimi se bend z impozantnim imenom Monolithe dokazuje v metalski srenji kot zasedba z globino in dodatno vrednostjo. Nebula Septem je precizno, sistematično in idejno nasičen plošček, ki pa vsej opori na sedem v številu, črki, metriki in intervalni moči deluje koherentno, organsko in prepričljivo. Na temačnem death doom zvoku, ki zdrsi v funeral doom ter resonantno progresivo temelječi zvok je, čeprav se opira na minulo delo zasedbe, nedvomno korak naprej od konceptualnega dela plošč Epsilon Aurigae ter Zeta Reticuli. Namesto koketiranja z industrial metalom in sludge zvokom je tokrat Monolithe zvok bolj prečiščen in bližje doom purizmu in s tem temačni atmosferičnosti postulatov brez slutnje po odrešitvi, po svetlobi in optimizmu. Seksi!
Temačno brnenje treh masivnih in medsebojno prepletajočih se meditativnih kitar v rokah mojstrov, kot so Sylvain Begot, Remi Brochard (lanska pridobitev iz zasedbe Enthmebb) in Benoit Blin, ki vzame na vsake toliko v roke tudi klaviature ali bas ter ostala pomagala, daje jekleno nit melodični kontemplaciji. Nato je tu močna masivna ritem sekcija sicer manj izpostavljenega basa Oliverja Defivesa ter res monstruozno zasnovani in sočni bobni Thibaulta Faucherja, prek vsega pa se prelivajo sugestivne sintetične impresije Matthieuja Marchanda, pika na i pa so ti prekleto nabrušeni, mogočni death metalski vokali izvrstnega Sebastiena Pierra. Vse je v spletu sestavljeno kot popolni mozaik, ki funkcionira brezhibno.
Uvodni zdrs v formo z Anechoic Abberation je death metalski prog v najboljšem pomenu besede. Mastni rif na orientalski lestvici, prek katere se kot antipod z atmosferično grandioznostjo pnejo simfonične klaviature, ki pa niso, hvala bogovom, tako kičaste in satasnko pompozne kot pri Dimmu Borgirjih. Monolithe so teater brezvezja zamenjali z inerco notranje kontemplativnosti in z vsebino. Sebastienov vokal zveni v tem kontekstu tako, kot bi destiliral death metalskega oratorja ter ga z naravnimi odmevi zloveščega templja človeške ničevosti postavil blizu roba vesolja in hladne teme. Nastopaško in pretirano? Ne, vsekakor pa nadstandardno estetsko in do sekunde natančno se pri 7:00 prestavimo korak dalje s skladbo Burst In The Event Horizon. Nekje na stičnem robu, kjer se čas in prostor v črni luknji ustavita in turbulentno izničujeta faktičnost se ohranja še vedno varno okolje za naracijo napetosti, nelagodnosti, trpljenja, ki je rdeča nit celotne plošče heptagonalnih struktur. V službi forme se dolgi masivi introv in outrov, medmetov, pošastno kotalečih se prehodov iz ene zvočne vinjete v drugo dogajajo tempirano in obremenjeno s časom, vseeno pa med poslušanjem in absorpcijo sočne glasbe nimate občutka, da so Monolithe vstavljali svoje gradnike tako, da je karkoli odvečnega, izumetničenega ali pogrešljivega.
Coil Shaped Volutions sledi enakim principom tekočega prehajanja, stapljanja, notranja sinergija kemično lepo uravnotežene zasedbe pa zaziblje možgane v posebno stanje, v katerem ne hrepenimo po dogodju, temveč bi radi v tem stanju lebdenja, v stanju visenja v limbu radi obviseli za vekomaj, a čas je v tej elegiji impozantnega pretiravanja glavni krvnik in preganjalec. Po skladbi Delta Scuti pa presenečenje. Enginering The Rip je s svojim introm klaviatur posebnež, ki ponudi pridih progresivnega pretiravanja, morda malce retro forme in manj metalske simfonike, vsekakor pa se Monolithe dokazujejo kot glasbeniki, ki vedo, kako se kreiranju težkih kompozicij kakovostno streže. Pred izdihom, pred zadnjim udarom, pred slovesom pa Fathom The Deep s svojim oklevajočim suspenzom, s postopnim stopnjevanjem spektralnosti, najprej le ponuja antipod vsej decibelni zasnovi preteklih skladb, se pa Monolithe kaj hitro ogrejejo na delovno temperaturo ter preidejo v stanje meditacije v intervalu sedmih tonov, s katerim tudi sklenejo vse, saj alfa in omega celote je gravitacijski privlak števila sedem in apokalipsa se sklepa z Gravity Flood.
Gosto, perfektno, umetniško in niti malo izumetničeno! Impresivno, bogato, a niti malo kičasto ali pretirano! To so besede, s katerimi lahko sedmi ekskurz zasedbe Monolithe iskreno pozdravim kot nekaj boljšega, kar je bilo serviranega na moj glasbeni krožnik z galskih koncev. Sedmerec je presegel samega sebe in navkljub strahu, da je obremenjevanje s suhoparno formo golih števil recept za dolgočasje je vseh sedem skladb z dolžino sedmih minut spolzelo v podkožje in sili k repeticiji, k vnovičnemu vračanju, k vnovičnemu podoživljanju na naraven način. Nebula Septem je fantastični izdelek, ki dokazuje, da so Monolithe zasedba v samem vrhu progresivnega metala in da v sferah simfoničnega obstajajo alternative kiču in baročni prenasičenosti, namesto hitrosti pa se lahko lepota zliva v srčno čakro ter ušesa tudi s počasnim tempom in hegemonijo dobro premišljenih sedmih tonov in ne zgolj s salvami brezveznih solaž, ki so same sebi namen. Bravo!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9,5 / 10
