Metalsteel – Beyond The Stars
On Parole, 2017
Letošnji december je mesec potrditve dejstva, da nas je morda res malo, a premoremo dovolj sle, želje, lakote, da serviramo svetu dozo kakovostne glasbe z jajci. Tokratni odmerek glasbe je bolj rustikalne narave, saj se z novim paketom heavy metalske briljance na prog osnovi predstavljajo medvoški wunderkindi Metalsteel. Zasedba je letos dočakala svojo polnoletnost, od leta 1999 dalje pa so se naučili streči nadstandarden metal, ki nastaja v krogu štirih nadarjenih somišljenikov. Sinergija, ki jo porajajo glasbene vezi med Rokom Tomšičem na kitari, Beenyjem Kicem na drugi kitari ter vokalih, Matejem Sušnikom na basu ter Dašo Trampuš za bobni bazira na kakovostnih predikatih metala z jajci, kar dokazujejo Metalsteel tako koncertno kot studijsko, sedmi plošček Beyond The Stars pa gradi na vseh tistih progresivnih elementih, ki so jih mladci in mladenka razkrili že z izvrstno ploščo This Is Your Revalation dalje – seveda z elementi nadgradnje in močnim konceptom.
Desetdelna pripoved govori o tem, kar pričakujete po pogledu na naslovnico, okrašeno z zvezdnimi vrati – Beyond The Stars je pripoved o astralni dominaciji Zemlje, o vesoljcih, ki dvigujejo duhovno in evolucijsko raven človeštvu ter nenazadnje o koncu sveta, kot ga poznamo. Cinematični konglomerat rustikalne navezave na Iron Maidene, WASP, Iced Earth, nemško šolo kakovostnega heavy metala v maniri Helloween ne špara z ničimer. Po zloveščem mističnem uvodu z atmosferičnim introm Lama Rabi Alardi Dini Endavur Esa Kunis Alim, ki, mimogrede, spomni na leto 1971 ter misijo Apolla 15, med katerim so gledalci med neposrednim prenosom astronavtskega izleta na Mesec iz televizorjev slišali globok glas z istim skrivnostnim sporočilom, sledijo salve dobrega, klenega metala. Transhuman je skladba o embrionalnem inženiringu, o predelavi genskega zapisa človeštva. Izvrstni kompaktni kitari, trdna ritem sekcija in Benjaminov sočni heavy vokal tkejo teksture sicer tradicionalnega, a dobro odigranega metala stare šole, a na novih produkcijskih temeljih. Polni zvok, popolno ravnotežje organskosti in živega občutja, ki ga je bend, mimogrede, dosegel s simultano igro, istočasnim snemanjem v studiu, kar je v dobi digitalizacije in tehničnega poigravanja ter nasnemavanj, redkost. Metalsteel funkcionirajo epsko, polno in brezhibno. Ravno pravi odmerki solaž, popolna simetrija kitic in spevnega refrena gradijo na polnih harmonijah, ki so premisa tudi nadaljevanja.
Malce bolj W.A.S.P-ovska skladba Anu privije obrate. Pristni potentni decibeli, močni aranžmaji in produkcija na visoki ravni, katero je zakrivil Benjamin furajo zgodbo progresivne igrivosti ter ekspertno odigranega metala brez zatikanja na polno dalje, vsej perfekciji navkljub pa nekje v malih možganih le stežka verjamem, da je plošča delo slovenskih rok, saj je vse tako tehnično popolno in, oprostite, neslovensko, kar mislim na najboljši možni način. The Council of 9 s kompleksnim in tekočim rifom vtke v teksture pripovedništva iluminatije, za prividom in prisluhom Maidnov pa ga domači asi žgejo brezkompromisno dalje. Stargods z lepimi akustičnimi kitarami uvoda servira prvi izlet v senzualni svet baladne perfekcije. Morda malce naivna in na srednjeveške napeve spominjajoča skladba se predvidljivo, a lepo razpre v večglasje treh dobro utečenih vokalov, minimalije hrupa pa dopuščajo nežno naracijo o odrešitvi iz vesolja v podobi zvezdnih bogov, gospodarjev vesolja, ki rešujejo zablod in egocentrizma polno človeško raso. In že smo pri naslovni skladbi albuma.
Beyond The Stars dvigne napetost in decibele z več naelektrenih kitar in tipično ritmiko osemdesetih. Pravoverni heavy tokrat še lepše nadgradi Vrillon z malce bolj statičnimi prijemi uvodnega rifa, kot bi ga spisali Iced Earth. S pogledi uzrtimi v nebo pričakujemo prihod epiloga direktno iz centralne Ištar komande, kar prinese Materialist No More s svojim ritmičnim stampedom ter sočnim rifom. Ključ do enotnosti je odpoved egocentrizmu ter materialnim normativom, astralni socializem, odprtje vseh sedmih čaker ter konektanje na vesoljsko os razodetja zvenijo lepo, še lepše pa takrat, ko se godbe, soundtracka lotevajo vešči glasbeniki z estetskim občutkom in glasbenim znanjem. Lepa ritmika in eksplozivna dinamika servirajo enega boljših trenutkov plošče če ne tudi najboljšim trenutkom že tako dobro zastavljene plošče, a ste po maidenovskem Astral Travellerju domala v stanju poglabljanje v podobno materijo, kot smo jo pred časom iz zakladnice Maidenov našli v podobi skladbe Somewhere In Time, le da so Metalsteel tokrat na staro dobro liriko dodali še več pompoznosti in pretiravanja, ki so ga znali in ga še znajo ponujati svetu Judas Priest. OK, paleta zvoka kakovostnega metala se pri Metalsteel samodejno širi in razpira, saj nočejo zgolj poustvarjati že slišanih vzorcev, a se vprašam, mar je to možno in izvedljivo? The End Of The World z baladnim prijemom pade spet v tokove reminiscence, Metalsteel pa ne morejo ubežati programu ugodja in všečnosti, katere so se nalezli med svojo glasbeno rastjo in razvojem prek diskografij velikih imen preteklosti.
Po tri četrt ure dolgem spletu kakovostne glasbe z esenco in močnim, morda malce preveč linearnim ter poenostavljenim konceptom lahko zagotovo trdim, da so Metalsteel na isti ali podobni ravni kot izvrstni domači obvladači Negligence, le da je tokrat v malhi več starega dobrega metala, malce progresive in nič thrasha, na katerega bi sam sicel bolj godel od ugodja. Vsemu navkljub lahko iskreno pritrdim, da so Metalsteel potrdili primat nadstandardne kakovosti in dokazali, da so dorasli nalogi konsistentnega nadgrajevanja dobrega s še boljšim. Nivo je potrebno dvigovati in od sebe pričakovati vedno več, kar fantom in dekletu iz Medvod izvrstno uspeva. Morda bo naslednjič nadgrajen in malce bolj masiven ter masten tudi koncept, ki bi lahko ponudil še kakšno dimenzijo pomenskosti več in ne bi dajal vsega neposredno in instantno na pladnju za takojšnjo konzumpcijo. Beyond The Stars je zrel in dober izdelek, ki izvrstno dopolnjuje diskografijo benda, ki svoji polnoletnosti navkljub še vedno raste, se razvija in nadgrajuje, tako je upravičeno in edino prav, da pričakujemo naslednjič še boljši izdelek z več še boljše glasbe, boljšo liriko ter več globine. Za tokrat lahko rečem le: »Izvrstno, a vem, da zmorete več!«
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8,5 / 10
