Me Against The World – Breaking Apart
Fastball Music, 2018
Nisem človek, ki bi želel ubijati voljo do ustvarjanja, a pri določenih bendih bi že uvodoma prepovedal izid albuma preden se ne naredi kakovostna preizkušnja ter dodobra preveri učinkovitost ustvarjenega materiala, izgradi identiteto ter argumentira, zakaj je nastopil čas za izdajo glasbe na kompaktnem nosilcu. Drugače je plošča prav zlahka izguba denarja, časa, posledično pa tudi razlog slabe volje in, pozor, tudi ekološkemu pritisku na okolje, ki bi ga bilo potrebno zaščititi. Vprašate, čemu tak uvod pri obravnavi eko-thrash-neki-neki prvenca zgornješvabskega Me Against The World, plošče Breaking Apart, ki je sicer datirana z letom 2018? Zato, ker bi bile stvari lahko boljše, pa se je fantom zavoljo ega, lažne samozavesti in prepričanja, da drugače ne bi šlo, mudilo v studio posneti enajst sicer avtorskih skladb, ki pa prinašajo v najboljšem primeru slabo, bledo kopijo starega klasičnega thrash metala, ki koketira ali pa bi želel koketirati z lucidnostjo in družbenim pozivom System Of A Down, si umišlja, da je enostavno igrati tako kot Queen ali Beatles, ne premore pa se v vsem skupaj toliko samokritičnosti, da bi se perverzijo zvoka pravočasno ustavilo in skrunjenje imen kot so Megadeth, Metallica in podobno blatiti z abotno izgovorjavo, slabo intonacijo razglašenih bednih vokalov ter precej klišejskimi melodičnimi idejami, ki so še najboljši del celote.
Čeprav z zamudo, še vedno prezgodaj poslušam v ponovljivih ciklih z muko debi kvarteta, ki si prizadeva na vsak način podati trivialno dejstvo, da zemlja trpi, da smo za to krivi mi in da je potrebno reči ne občestvu zaslepljenih skrunilcev oziroma izstopiti iz kolektiva človeštva. Prav z začetkom plošče, s skladbo Go Away, je jasno, da so metri postavljeni zelo nizko, saj po klasičnem zvenu precej suhoparne thrasherske kitare Niklasa Bukowskega, na katerega se nekje v kontekst umešča druga depilacijska šeststrunka Lukasa Battenberga, precej medlo bobna na način Samuela Kleefeldta ter povrh dodaja poleg monotonega basa še vokale, ki bi jih s slabo izgovorjavo in zgrešeno intonacijo bilo potrebno zakonsko omejiti ali prepovedati, dati v karanteno, se pa pod njih prav samozavestno podpiše Martin Lehnert. Trda švabska izgovorjava bednih besedil na rovaš krvništva nad planetom. Postana stara jajca ne dišijo nič lepše niti z nadaljevanjem skladbe Dead Or Alive, na kateri statičnost wannabe punkovskega fušanja glavnega slavčka zasedbe pelje mizerne kompozicije brezidejno dalje. Fantje so očitno poslušali med drugim tudi Slayerje, kombinirali to tudi s pevskim pristopom Dexterja Hollanda iz Offspringov ter sanjali, da je vse easy peasy in fajn. Morda v zavetju lastnega placa in v spodbudnem okolju družine ter prijateljev, ki jim manjka okusa ali pa jajc reči, da so stvari kvečjemu na nivoju entuziastičnega srednješolskega benda ali tretjerazrednega metalskega cover benda in ne na nivoju prve ali druge lige.
Baladni Defrauded na precej medlo strukturo dodaja še HC ritmiko, morda malce več nu-metalske jeze in brušenja, težnje k prej omenjenim SOAD, a z manj ostrine, jasnosti, Me Against The World pa po naravni inerci hrepenijo po pariranju zvokom Megadeth ter tipajočemu možatemu »ou jeah« vzkliku Jamesa Hetfielda, medtem pa si sam mašim ušesa in hrepenim po razodetju, po izboljšavah. Tudi balada z Dying World, ki po grmenju, zvoku dežja razpreda niti trivialne patetike na zvokih kitare, ki posnema nastavke izvrstne Fade To Black, nakar se na patetične vokale in sprano liriko o kataklizmični podobi prihodnosti lepi celo zvok pevskega zbora z indijanskim napevom. Fak, kakšna estetika oziroma res vprašam, kje je kompas, kje je krmilo, kje je okus?
Tu soglašam z naslovom ostrega nadaljevanje thrasherskega stereotipa Say No More, na katerem se brusi, kreše iskre, prodaja jezo in slabe vokale, pri katerih pevec zgreši večino tonov in intonacije, ker se tako spodobi pravemu thrash metalu in ker je tako slišal peti Serja Tankyana (kje in kdaj, matervola?). Against The World ubija in muči s spevno balado, kar epsko nastavljenim jekom kitare ter patetično atmosfero z več kot šestimi minutami pregrevanja stopnjujočega »true« metaliziranja kot je to nekoč počela v zlatih časih kreativne renesanse in popolnega navdiha Metallica, ter sili aktivnega poslušalca v stanje katatonije. Breaking Apart nivoja vaškega metala ne dviguje na urbano raven, medli This Day We Fight obupano išče pravo nastavitev v privijanju potenciometrov, nakar smo spet v sferah baladnosti z Breaking Apart, ki z akustiko ruši skladnost ter prodaja mnogotero estetiko, idejo »vse za vsakogar – nič za nikogar«. HC ritmika in prej omenjenim občutkom za vokalizacijo ubijajo žmoht in željo po nadaljevanu, ko pa vas fantje poskušajo osrečiti z morbido skladbe Eternal Sorrow ste domala voljni narediti konec vsemu skupaj, a vam dečki ne dovolijo, saj je tu še mučnih skoraj deset minut nategovanja gumerabike z Morgans Misery, nakar se vse dokončuje s čudnim (ne čutnim) duetom ponovitvene skladbe Breaking Apart v radijski preobleki z dodatnim vokalom prijateljice Mady.
Uf, kaj bi dodajal, kar nisem vsaj nakaza poprej? Morda le ponovim, da so določeni bendi prav preizkus za moj organizem in da se določenih alergenov ne dotaknem nikoli več! Morda je kriva premajhna kritičnost ali pa so izidu te plošče botrovali preohlapni kriteriji za selekcijo odgovornih velmož na založbi, vsekakor pa sam vem, da Me Against The World ne bi šli skozi sito moje izbire, če bi bil za to odgovoren jaz. Precej mil bom, če rečem, da je Breaking Apart klišejski posnetek polpretekle zgodovine in precej spodbuden, če rečem, da je lepo, da se človek navdušuje za glasbo ter igranje, nikakor pa ni moj namen ubijati voljo po izboljšavah, ki so v primeru švabskega kvarteta nujno potrebne, če ne želijo tudi v bodoče tratiti svojega časa, energije, denarja in truda za nekaj, kar si zasluži oznako nezadostnega, pomanjkljivega in prisiljeno skovanega. Res je, da zemlja zasluži rešitev in da je k temu potrebno pozivati, a takšna (kontra) reklama, kot se je zgodila s tem prvencem, ki bi ga najraje čimprej pozabil, ne stori nič dobrega in konstruktivnega, temveč ljudi s kančkom posluha in okusa žene v stanje besa, jeze in nezadovoljstva …
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2 / 10
