Magical Heart – Another Wonderland
(Fastball Records / Soulfood Records, 2018)
O melodičnosti AOR-ja ter njegovem dometu sem v preteklosti že brusil pero in priznam, da nisem bil nikoli pretirano predan predvidljivi naravi tega posebnega podžanra rocka, ki namesto na švic in umazanijo stavi na galantnost, pozo ter na iluzijo, da so možje, ki se ukvarjajo s tovrstno glasbo prerasli stereotipe in klišeje strasti in grmenja polnega garažnega preigravanja. AOR je vsaj po moji definiciji bližje nabijanju produkcijsko dovršenih linij, ki pa imajo le malokdaj dovolj potence in moči, da bi brezpogojno priznal predajo pred tem, kar zaveje iz zvočnikov. Magical Heart s svojo prvo celovečernico, ploščo Another Wonderland niso nikakršna izjema, a se bom lotil kritike konstruktivno in brez predsodkov. Najprej dejstva – zasedbo ste morda v preteklosti že zasledili, a pod imenom Quo Vadis, kaljeni mojstri glancanega melodičnega rocka pa so v formi kvarteta sedaj sklenili povabiti nas v tisti čudaški svet Alice, v katerem smo se verjetno že večkrat znašli, le da je ta pri zasedbi Magical Heart precej enoličen, pompozen in pretirano sladkan z istimi klišejskimi prijemi, ki smo jih tisočkrat poustvarjene užili in že zdavnaj prebavili že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Münchenski četverec sicer dobro uigranih starih mačkov, ki ga sestavlajo Christian Urner na kitari ter tem tako tevtonsko zvenečem raskavo visokem vokalu, Gernot Kroiss na drugi solo kitari, Robert Frenz na basu in Charly Barth za bobni zveni kot medla kopija Axel Rudi Pella, le da je imel slednji jajca narediti kaj izvirnega in udarnega, Magical Heart pa se na niti eni izmed enajstih skladb svojega prvenca ne drznejo preseči margino vodene povprečnosti, ki jo v imenu korektnosti in vzorcev polnijo s tono tistih medlih vzorcev, zaradi katerih ne morem prebavljati ali zelo redko pustim do konca oddrgniti svoje viže bendom, kot so Foreigner, Toto, Y&T ter podobnim mojstrom, Magical Heart pa so za povrh vsemu tipični predstavniki tevtonske veje te zvrsti, pri čemer se absolutno strinjam z oceno enega mojih znancev, da so le redki nemški bendi sposobni ponuditi dobro angleščino, ki vas ne bo pritisnila na veliko potrebo s svojo trdoto in neprebavljivo okornostjo. Magical Heart padejo v ta predalček malce težje prebavljivih bendov, saj navkljub galantni igri inštrumentov ubijejo voljo po poglabljanju v podrobnosti. Pa se vseeno dajmo.
Uvod s skladbo Dream No More predstavi ves domet benda z mlačnimi konturami Kroissovih suhoparnih kitar, precej nedoživetem enostavnem ritmiziranju Charlyja Bartha težko rečemo progresivni presežek, bavarsko pedantnost basa ter precej nasilno odkričanih vokalov Christiana Urnerja pa precej hladna produkcija ne naredi nič kaj bolj privlačnih. Tipajoča senzualnost ter suspenz Silence And Dreams tematsko in melodično brodi po isti esenci, naslovna skladbica Another Wonderland pa s svojim dodatkom klaviatur in tipajočega stopnjevanja prav zlahka prikliče v spomin kakšne Nightwishe, če bi se k mikrofonu postavila kakšna stasita pevka, Nemci pa vse skupaj po predvidevanjih namensko evtanizirajo s tem enoličnim vokalom. Prisiljena ostrina skladbe Magic je kategorično namenjen nadaljevanju prej trdno zakoličenih sentimentov, s skladbo Ocean pa bend preizkuša meje svoje domiselnosti s skoraj priestovskimi konturami (le da Urner ne impresionira tako, kot bi denimo Hallford, kaj kmalu pa se vse zavrti v isto plitvo zavetje tistega zaliva kreativnosti, pri katerem se kaj kmalu vidi dno). See The Light odžgoli iz zvočnikov domala baladno, le da so pri tem dodali Magical Heart za moj okus malce preveč patetike, ki jo ne spere niti bolj ostri Shadow, We Are Not Lost porodi željo, da bi kdaj pa kdaj možje bavarske preciznosti odložili meter ter se predali notranji dinamiki benda kot organske celote in ne bi gladili vse povprek, pri Time Will Come pogledujem na uro, kdaj bo konec sintetičnega in nenaravnega poskakovanja in brezveznega podrkavanja s formo, na Fire On Earth se v kontekst prikrade akustika ter tista morda malce nepričakovana menjava kitare za bas kot inštrument, ki odpira ventile, a kaj kmalu smo pri tistem ponavljanju prisilnega klesanja celote na način, ki ga Nemci jemljejo za svojo. Finale s klavirsko predelavo skladbe Ocean poskuša predstaviti bend v vsej njegovi emocionalnosti in, da, nekako tako bi ga odpel Klaus Meine, kar ni nujno vedno pohvala, fantje.
Potegnimo črto, OK? Dejstvo, da so naredili Magical Heart po meri vseh ljubiteljev tevtonskega AOR-ja ni pohvala, temveč poziv k temu, da možje, ki sicer znajo in zmorejo muzicirati, dodajo naslednjič v celoto manj forme in klišejev temveč si pustijo več organskega dihanja, v celotni glasbeni konturi pa več topline, naravnosti, več kisika. Another Wonderland me ne pritegne z ničimer, da bi lahko glasbi ali besedilom ter kemiji pripisoval kaj več kot potencial povprečnega benda iz podeželja. Ni izvirnosti, ni ostrine, ni prepričljivosti v tem, da štima matematika, fizika pogojno tudi, kemija pa ne. Več sreče naslednjič.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4,5 / 10
