King Kobra – Sweden Rock Live
Metalville Records, 2018
Bo že držalo, da se je vse, česar se je dotaknil Ozzy, spremenilo v zlato ter da je imel vedno občutek za izbiro spremljevalnih glasbenikov, med katerimi je bil do leta 1983 nedvomno ena boljših izbira bobnarja Carminea Appicea za polnjenje bobnarskih pasaž. Po ločitvi od Ozzyja je Appice ustanovil zasedbo King Kobra, katerih se tokrat lotevam brez šminke in varnega zavetja produkcije studia. Lani je namreč na izkaz kakovosti in preizkus agilnosti prispela na poličke koncertna plošča z obujanjem spomina na festivalski nastop zasedbe leta 2016 na švedskem festivalu Sweden Rock. Ali se live plošče sploh splačajo? Sodeč po pristopu, ki so mi ga v ušesa kakovostno nasuli Švedi Opeth, absolutno da, je pa vprašanje, kaj to pomeni po petih precej neizrazitih plošč pri ameriških AOR mojstrih King Kobra? Včasih so namreč stvari v živo boljše kot na studijskih ploščah.
Kar druži in povečuje kakovost tokratne plošče je dejstvo, da je Carmine Appice, ki se ga morda spomnite tudi iz zasedb Vanilla Fudge ter kot ritmičarja pri Rodu Stewartu, tokrat na plošči združil originalnega kitarista Davida Henzerlinga ter basista Johnnyja Roda (ex W.A.S.P.), zadevo pa dobro in z občutkom dopolnjuje mladi kitarist Jordan Ziff ter nekdanji vokalist zasedbe Quiet Riot Paul Shortino, s katerim se predstavlja tudi zadnja, leta 2013 izdana studijska plošča z neizvirnim imenom King Kobra II. In kako zvenijo zadeve v živo? Precej spolirano, tehnično spolirano in profesionalno, a brez tiste magije koncertnega posnetka, kjer celoto zvoka z bučnim aplavzom, dretjem in energijo dopolnjuje publika. Slednje na tem ploščku slišite bore malo, saj je očitno tonski mojster dal tokrat več poudarka suhemu zvoku benda prek konzole, publiko pa so, žal, izvzeli kolikor se je le dalo iz končnega miksa plošče. OK, stvar okusa, je pa res, da 13 skladb izseva to, kar so iz sebe izcejala osemdeseta ter pozna sedemdeseta.
Najprej predvidljivi in tipajoči uvod s skladbo Ready To Rock, kjer se namesto preverjenega Micka Sweda testira pripravljenost anonimnega in sicer tehnično podkovanega mladca, ki mu s svojim sicer solidnim vokalnim nastopom, a brez prave energije pritegne Shortino. Ušesa brusim predvsem na bombastični perfekciji itak popolnega Carmina. Klasični pristop in pridih energije osemdesetih, nato pa prehajajo zadeve v bolj aktualne vode ter na predzadnjo, ne najbolj reklamirano in slišano ploščo iz leta 2011. Tear Down The Walls sicer guli precej surovo ravnotežje zvoka, ki mu manjka zagon in kohezivnost, prehod na novejši in Paulu na kožo pisani standard skladbe Knock ‘Em Dead z zadnjega dela plošče II. Manjka sočnosti, manjka draž, manjka kemija, ki jo možje skrivajo in prikrivajo s sicer dobrim muziciranjem, ki pa mu manjka iskrica. Morda bi to rešila publika, ki pa je precej medla in tdu is skandiranjem verzov ne prinesejo dodatne vrednosti mlačni godlji.
Shadow Rider ne popravlja občutek, da je vse skupaj shematsko, brez idej in brez duše, ki mu nahlajeni Live Forever s suspenzom in plastmi kitar dodaja malce več dinamike, Whitesnake podnoto, v celoti pa manjka most med publiko in sicer dobro uigranimi, a v tehnicizmu in sterilnosti izgubljenim bendom na drugi strani. Ballad Of Johnny Rod z bluesovskim standardom dokazuje, da so King Kobra sicer izvrstni glasbeniki z občutkom, a očitno brez tiste spontane nevarne kemije, ki loči resnične zvezdnike od obvladačev. Kul standard, solidna energija, ki jo bend krona z bas solom skladbe Wild Child ter s prizivom na čase, ko so svoj čas odru dominirali tudi W.A.S.P.. Korektno, a brez neposrednega smisla in morebiti vsebinsko pretirano ter nepotrebno. Še posebej s strani odcvetelih veteranov. OK, a po Hunger doživim presenečenje in šok, ko se King Kobra lotijo predelav. Najprej Deep Purple ter Highway Star, ki mu King Kobra ne dodajo nič globine, temveč le standarde, klišeje, pozo in zgrešeni koncept na egu temelječih osemdesetih in ne swaga izvirnega komada, ki se ga, če mu nisi dorasel, raje ne lotevaj. Zgrešena investicija se nadaljuje z Black Sabbathi ter zimzelenčkom Heaven And Hell ter Shortinovemu precej patetičnemu, a čustvenemu pokloni pokojnemu Ronnie Jamesu Diu. Verjetno je bila stvar v živo bolj senzualna, na plošči pa izpade vse skupaj kot le napol domišljena karikirana podoba tega, kar naj bi komad v izvirniku prinašal. Po Appiceovem prikazu primata solo glasbenika s solažo se zgodi še iz konteksta za kocine privlečeni Raise Your Hands To Rock ter finalni izkaz selekcionizma ter namenske pozabe na album III s skladbo Turn Up The Good Times. To je, za te pare, dragi moji, vse!
S precej grenkim priokusom v ustih najavljam, da so lahko koncertne plošče včasih prav brutalno naporne za seciranje, še posebej če si od celote obetaš dvig parametrov ugodja, ugotoviš pa, da je bil po slišanem na zagovorniškem odru predvsem tonski mojster, ki je rušil enovitost in stabilnost sicer dobro uigranega, a kemično nepovezanega benda, kjer so vsak zase morebiti izvrstni glasbeniki, skupaj pa kot AOR organizem, kot skupinska paradigma, kot organizem, ne prinašajo nič pretresljivo novega. Pogretih starih jajc sem se prenajedel, obenem pa priznam, da morda dani primer in na nosilec zvoka ujeti koncert ne predstavlja benda v najboljši najbolj optimalni luči. Jebiga, polovičarstvo, ki se ga zvezde okitene z lovorikami stare slave zlahka navlečejo, sem pa prepričan, da se lahko Appice le iskreno zahvali Ozzyju za pomembno referenco v CV-ju, ki bi ga zgolj po King Kobra prav zlahka namensko preslišal. Dobro in predvidljivo stavo na sigurnega konja so tokrat fantje zaigrali, mene pa po slišanem niso privabili k temu, da bi svoj denar in čas namenjal k preverjanju fantazme izjemnosti v živo …
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4,5 / 10
