Karma To Burn /Sons Of Alpha Centaury
The Definitive 7” Trilogy (split)
H 42 Records, 2017
Kako sladka so presenečenja, ko priletijo povsem nepričakovano v poštni nabiralnik in nato še na predvajalnik!eno takšnih je nedavno poslani deljenček, split album, s katerim so se želeli uvodoma predstaviti kentski instrumentalci Sons Of Alpha Centaury (odslej SOAC), ki so po domala dveh dekadah eksistence prišli na vrsto tudi na mojem predvajalniku, svoj prostor na plošči pa so si letos delili z izvrstnimi ter v naših logih bolj poznanimi puščavniškimi instrumentalci Karma To Burn (odslej kar K2B). The Definitive 7” Trilogy je izvrstna plošča, na kateri svoj domet znanja ter muzikalične kompatibilnosti med obema bednoma, ki sta oder delila pred debelimi desetimi leti. Album je v bistvu kompilacija, ki druži letos pod isto streho celo serijo singlov, kateri so izšli od te turneje pa vse do danes.
Stvari se spreminjajo, prav tako tudi zasedbe, a je brutalna ostrina na plošči tista, ki priča, da imena niso pomembna, obe zasedbi pa več kot izvrstni za odpraševanje rigidnih elementalov nepomembnega in abotnega. Uvod pripade K2B, ki brez zapletanj in dolgih uvodov zahrumijo s stonersko različico brutalno kalibriranih Toolov in skladbo Fourteen. Masivne kitare, bobni in tekoči bas, predvsem pa strupeni stonersko umazani rifi kar puhtijo, se nizajo. Will Macum na kitari, umazani bas Richa Mullinsa in ti perfidni bobni Evana Divinea – kot bi drsel po teksturah plošče Opiate ali Undertow,a gre zgolj in samo za naravno kemijo, ki jo je na trneji tedaj lahko slišala tudi Slovenija. SOAC stavijo na podobne recepture, le da je s skladbo 65 v loncu vel post metalske substance, več stonerske melanholije in elektronike. Marlon King na kitari in Nick Hannon na basu postavljata trden zvočni zid, na katerem se bobni Stevie B.-ja in Blakeove elektronske ambientalije komponirajo na prej slišano K2B umazanijo s sempli, naracijo domala urbanega militantnega soundtracka. In nato spet brutalnejši in predvsem sočnejši podtoni preskoka na K2B s skladbo Fifty-five. Eklektična orientalska nota, repeticije, dobro poznani negativni privlak basa, na katere se po slapanju nalepiijo trše kitare in bobni. Morda ne njihovo najbolj razpoznavno delo, a so K2B vnovič tisti, ki diktirajo bolj trde in neizprosne konture, da se SOAC s skladbo, kako prikladno spet numerično, 71 dodajo v celoto tako, kot bi poslušali še vedno delo ameriških kolegov. K2B se na diabolični 6, SOAC pa s, pomenljivo, komadom 66 diabolično cepijo, SOAC pa z malce več ritma, večjo frekvenco udarcev v maniri surovih, nefiltriranih Tool še zadnjič staknejo in oddrobijo instrumentalni niz kakovostno začinjene glasbe s potenco.
Kar sledi, je intimno spoznavanje kentske kemije, ki sem jo precej bolj hrepenel spoznati, da vidim, do kod seže njihov domet. The Flying Dutchman je sproščeni retro rock, kjer si SOAC dovolijo v zgodbo dodati še orglice, udarni zvok rocka sedemdesetih pa dodaja v prej slišano strukturo stonerja in post metala tako zvoke NWOBHM kot tudi pridih Aerosmithov ter arenskega rocka. Impresivno in vsekakor nepričakovano, bend pa funkcionira kot dobro naoljeni stroj, ki ve, kaj počne. Izvrstne kitare, celotna ritem sekcija in spet – orglice! To je šele uvod, nato s precej bolj disonantno Fire pademo v sicer spevne, a bolj temno nastavljene vode molovskega diskurza. Bend lepo nadgrajuje in stopnuje, strukturno dviguje in nadgrajuje, barva pa svoj zvok v teh zadnjih trenutkih plošče, precej svetleje, kot smo to lahko slišali poprej. Dovršeno muziciranje sklene skladba Last Days Of Summer, ki je funkoidna stonerska retro skladbica, ki bi se lahko zvokovno umeščala tudi na časovnico poznih sedemdesetih. Celo bolj kot na časovnico leta 2017 – tudi zaradi zvokov in implementacije cowbella, pa tudi zaradi tega bolj jebivetrskega pozitivnega swaga, ritmike, ki je sicer ciklična in ponavljajoča, a ga SOAC suvereno oddrobijo do konca, kot bi se poigravali z idejnim rifom kakšnih Nazareth. Okusno in ravno prav pretenciozno ter psihedelično.
Celoten split album, celoten deljenček je dejansko rahlo konfuzen, saj prva tri dejanja komplementarnega eksperimentiranja pri obeh skupinah razumem, zadnje tri skladbe pa so nekako vsiljen promo material sicer obetavnega, a sedaj popolnoma drugače zvenečega benda. SOAC so super glasbeniki, a se mi zdi, da je zadnjih par skladb indikator krize identitete ali namenskega odklona proč, v smeri retrogradnega tolmačenja glasbe in ne progresive. Tega so se lotili doslej tudi nekateri drugi bendi, denimo Opeth, a so slednji ohranili kompleksnost, SOAC pa so po nepotrebnem svojo glasbo poenostavili, naredili na nek način resda dostopnejšo množicam, a so pri tem kompromitirali del svoje umazane nature, svojega na začetku tako lepo slišanega nevarnega šarma. Upam, da se motim in da bo nadalje slišati več tega, kar so delali v času bratenja s K2B, saj je ritmika disonance in distorzirane zlovešče nature bližje temu, kar bi sam imenoval ekstatična inštrumentalna glasba, sicer predlagam, da si omislijo vokale.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
