Kärbholz – Herz & Verstand
(Metalville Records, 2019)
A veš, ko gre glasba na prvo žogo v uho in nemudoma izstreliš, da zveni nekaj kot bi prevedel bolj naivne skladbe Hladnega Piva v nemščino? No, nekaj takega se zgodi povsem samodejno, ko se na predvajalniku mesec dni pred uradnim izidom znajde osma plošča nemških zabavljačev Kärbholz. Že leta 2005 ustanovljeni kvartet premore vse atribute punk rock benda – spevne refrene, dovolj lahkotne, a obenem ostre kitare, izvrstno ritem sekcijo ter perfidni občutek za druženje popa z občutkom za ravno prav umazano in nagajivo instant ostrino, ki ji ne morete oporekati strateškosti, je pa res, da ste se, če le malce odpirate ušesa zasedbam, kot so izvrstni Overflow ali Hladno Pivo z juga naše meje, v preteklosti navzeli ter naposlušali boljše glasbe. Pa pustimo primerjave in se prepustimo klicu plošče, ki bo luč sveta uzrla na dan žena.
Herz & Verstand druži srce in intelekt, naivo in neposrednost, spevnost in šus, prikrito hitoidnost in všečnost s hipsterjem prikrojeno estetiko, instant ter dobro glasbo, štirinajst lahkotnih in všečnih skladbic pa vseeno ne prinaša revolucije. Vsi drugačni, vsi enakopravni, kalupi pa niso po meri individualcev, ki so si vsemu navkljub precej klišejsko podobni, kakopak. Uvodna Tabula Rasa postavlja standard z bolj po špageti vesternih dišečih kitarah, ki pa so namenjene zgolj uvodni frazi, s katero se bend zažene v spevno sladkobnost korektne skladbice. Dobra kontura kitar Adriana Kühna, naefektirani raskavi vokali Torbena Höffgena ter tekoča ritem sekcija Stefana Wirthsa na basu ter Henninga Müncha za bobni zveni igrivo, nič manj pa ušesom ne godi predvidljiva godlja skladbe Musizin. Kot bi se navdajali s pop punkom Zablujene generacije, a v nemškem jeziku. Ni udarnosti, ki ste jo nekoč okusili nekoč davno s Hűsker Dű, začnete pa verze brundati samodejno in brez prisile pištole na glavi. Keiner Befiehlt je nujno zlo, spevna ostrina v maniri najprej omenjenega Hladnega Piva pa ni zgolj naključje, saj je standard dobro oddrgnjenega punk rocka za vse solde tokrat tisto, na kar boste zastrigli z ušesi in dali pozitivno oceno. Baladni, na Nickelbecke s prehlajenimi vokali navlečeni Mutmacher je lepotni medmet na akustiki, raggae ritmika skladbe Alle Meine Narben pa vas prisili, da preverite, ali se niso vmes znašli na predvajalniku Elvis Jackson. OK, nemščina je po nuji dodana kot dokaz avtohtonosti, se jo pa navadite.
Herztier z melodiko dodaja malce več ne najbolj iskrene ostrine, z akustiko Stein & Sand pa ste spet v sferi pomiritve, suspenza in nepotrebnih pop mašil. Nisem proti popu, nisem proti punku, a to ni to, matervola! Morda je bližje temu ostrina in hitrost skladbe Mein Persönlicher Krieg, ki je nedvomno najostrejša skladba plošče. Dobra metrika, ritem, oster in žmohten rif in spevni komad o notranjih kontradiktornostih, sporih, nezglajenostih in revoluciji, revoltu na zglajen, uglajen in dobro serviran način je instant za mase, a kaj, ko ste s Frei Sein spet v medli brezveznosti akustike. Šit, no! In nato spet padec v visoke obrate s Falsche Alternativen z obračunom na rovaš vseh vesoljnih šupkov. Sledi, kakopak, spet doza uspaval z akustiko ter osladno romantiko skladbe Zwischen Uns, še nekaj baladnega z Gewitter in sklepni finale z brezosebno in nič kaj posebno igrivostjo skladbe Meine Melodie in nato povzetek!
Fak, ne vem, no! Morda sem prestar za pop in punk v isti skledi, morda ne nasedam klišejem, morda sem prerastel to naivno mešanico cukra in kamenja že v devetdesetih letih, je pa res, da so Nemci morda malce v časovnem zaostanku za ostalo Evropo. Sicer se punk na severu drži bolje kot pri nas, a vseeno je v vsem skupaj nekaj sprijenega in cenenega, vendar odigranega v maniri prvovrstnih nastopačev. Ne rečem, da niso Kärbholz iskreni, je pa v celoti galantnega kroničnega sladkega spevnega punka na rock osnovi nekaj bolehnega in ne najbolj pristnega. Morda je razlog v meni, a estetika na prvo žogo in brez pravih parol, jajc ali ostrine mi ne sede več. Herz & Verstand je simpatična plošča, ki gre lepo prek slušnih vodov, a se ne usede v srce ter dušo, ne sili k kontemplaciji in ne da nič – niti tiste umazanije, s katero ste G.A.D. ali Džinovski jemali za nekaj nujnega, na Sarmo ali Bubašvabe pa odpirali tisto pivo več, s katerim je imel brezsmiselni lajf smisel in malce več potence ter teže. Po milenijski recepturi se je, očitno, nekaj izgubilo v prevodu ali razvodenelo z desetletji zorenja ter odraščanja. Tudi to se zgodi! Vsekakor nekaj, kar preračunljivo in s figo v žepu cilja zgolj na všečke in denarce ni in ne bo deklarirano kot punk, bojda je pa slednji v dobi kozmetike in fejka naposled le na smrtni postelji in je vse, kar sledi, le bizarna repriza zgodb o izgubljenem smislu in predanem boju za premet na bolje?
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
